Ko je sredi 19. stoletja skupina britanskih slikarjev ustanavljala prerafaelitsko bratovščino in se navduševala nad dosežki poznosrednjeveške in zgodnjerenesančne umetnosti, je študirala le lučaj stran od mojstrovine, ki bi lahko odločilno vplivala na njihovo umetnost - Portret zakoncev Arnolfini Jana van Eycka, eno najbolj znamenitih slik dobe, s katero so se prerafaeliti spogledovali.

Van Eyckova slika je od leta 1842 v londonski Narodni galeriji, kjer skušajo z novo postavitvijo dokazati odločilno vlogo, ki bi ga lahko imela pri formiranju umetnosti bratovščine slika nizozemskega zgodnjerenesančnega mojstra.

Ko je van Eyckov portret prišel v Narodno galerijo, je imela ta komaj 18 let in to je bila tudi prva slika nizozemske zgodnjerenesančne umetnosti, ki ga je imela britanska javnost priložnost videti (kot so se ob razstavi pohvalili v Narodni galeriji, ostaja do danes edina britanska javna zbirka, ki poseduje van Eyckova dela). Proti koncu štiridesetih let 19. stoletja so v bližini slike študirali slikarji Dante Gabriel Rossetti, William Holman Hunt in John Everett Millais, ki so se povezali v bratovščino prerafaelitov. Kraljeva likovna akademija je imela namreč tedaj prostore tudi v vzhodnem krilu galerije na Trafalgarskem trgu.

Upodobitev zakoncev Arnolfini je visela le nekaj soban stran od nadobudnih in v preteklost ozirajočih se študentov slikarstva v času, ko so ti iskali svojo likovno govorico. V londonski galeriji skušajo vez ponazoriti s skupno postavitvijo znamenitega portreta, ene ključnih del svoje zbirke, ob delih prerafaelitskih slikarjev.

Prerafaeliti, ki so želeli v umetnost vrniti čistost in srčnost umetnosti pred Rafaelom oziroma visoke renesanse, so, kot se trudi pokazati razstava, pri van Eycku našli odgovore na vprašanja, ki so jih razreševali - občudovali so njegovo preciznost, virtuoznost, s katero je slikal v olju, bogato simboliko in pa najbrž najslavnejši detajl slike - konveksno zrcalo, v katerem je samozavesten umetnik ovekovečil svojo lastno podobo, nadenj pa pripisal Jan van Eyck je bil tu 1434.

Najprej v Španiji pred Velázquezovimi očmi
V 17. stoletju je bil Portret zakoncev Arnolfini daleč stran od Londona, v Španski kraljevi zbirki, kjer se je najverjetneje s sliko srečal tudi Velázquez. Ta je leta 1656 pri slikanju monumentalnega platna Las Meninas uporabil podoben pristop z zrcalom, le da v njegovem odsevu ni naslikal sebe (dvorni slikar si je mesto odmeril v neposredni bližini infante), ampak kraljevemu paru. Še eno slavno delo z zrcalom torej, in tudi to med viktorijanskimi slikarji ni ostalo neopaženo. Leta 1962 je John Phillip naslikal kopijo Velázquezove mojstrovine. Škotovo delo hranijo v Kraljevi akademiji v Londonu, ki je sliko za to priložnost posodila kolegom iz Narodne galerije.

Med odsevom in deformacijo
Zrcalo je torej glavni atribut, s katerim kustosi razstave dokazujejo, kako prelomen je bil impulz van Eyckove slike pri formiranju izražanja prerafaelitov. Sami so z zrcalom raziskovali idejo podvajanja in odseva, pa tudi skrivenčenosti. Na ogled zato postavljajo tista prerafaelitska dela, ki v pripoved vključujejo element zrcala. Takšna je denimo Huntova slika Prebujajoča se zavest, na kateri je leta 1853 naslikal ljubimca v značilnem viktorijanskem interierju. Morda je med vsemi predstavljenimi slikarji Hunt tisti, ki najbolj razume narativne možnosti odseva. V značilno nasičeno sobano je vključil kar tri zrcala, ki z odsevom simbolizirajo trenutek ženske, ki je ukleščena v ljubimčevo naročje.

Tudi sicer so prerafaeliti radi upodabljali ženske figure botticellijevskih dolgih rdečih las v interierju z zrcalom na steni. V zrcalu na Rossettijevi Lucrezii Borgii (1860-1861) vidimo pomenek med moškima figurama, ki mu je prisluhnila italijanska plemkinja. Obe omenjeni sliki prihajata iz galerije Tate, ki tudi sicer hrani eno najpomembnejših zbirk prerafaelitov. Do šestdesetih let 19. stoletja je konveksno zrcalo postalo obvezen dodatek doma viktorijanskega srednjega sloja, slikarjem pa je, tudi po razpadu bratovščine, ponujal odpiranje novih simboličnih sfer.

Pri Janu van Eycku je zrcalo tudi ključ do mojstra oziroma pomena njegovega dela, vendar prerafaelitske rešitve te dimenzije večinoma ne naslavljajo. Na njihovih delih je opaziti tudi druge "citate", prevzete iz Portreta zakoncev Arnolfini – denimo v konico oblikovano obuvalo, ki ga najdemo pri Huntovi podobi The Lady of Shalott (1886–1905) ali pa tkanina baldahina nad posteljo in pomaranče, ki jih vidimo na Morrisovem delu La Belle Iseult (1858).

Sorodnost na površini, ne pa tudi v srži
Razstava sicer usmeri pozornost k skupnim elementom, ki ga delijo slike britanskih slikarjev s platnom svojega nizozemskega vzornika, vendar po besedah umetnostnega zgodovinarja in kritika časopisa Guardian Jonathana Jonesa, površinske primerjave ne preseže. Ne gre za to, da Rosetti in drugi člani bratovščine niso pogledovali k van Eycku, pravi, ampak se ponazorjeno vplivanje zgodnjerenesančnega mojstra ne zdi ključno, vez pa je ponazorjena v detajlih in ne na globlji vsebinski ravni. Sam ocenjuje bratovščino historicistično naravnanih prerafaelitov za eno najuspešnejših prevar v zgodovini umetnosti, njihovo povprečno umetnost pa prešibke kakovosti, da bi si zaslužila viseti ob mojstru, kakršen je van Eyck. Pri Independentu so postavitvi bolj naklonjeni, njihova teza jih prepriča, portretu Arnolfinijev pa se je, kot pišejo, mogoče bolj približati kot v sklopu stalne postavitve.

Razstava Odsev: Van Eyck in prerafaeliti bo v Narodni galeriji v Londonu na ogled od 2. oktobra do 2. aprila prihodnje leto.