To je video Zlata maska iz leta 2009. Marina Abramović nepremično strmi v kamero, njen obraz pa je prekrit z zlatimi lističi. Video zaznamuje avra obrednosti, kar je tudi sicer pomemben vidik umetnosti Marine Abramović. Pomislimo samo na njen verjetno najbolj znani projekt v newyorški MoMI, kjer je bila umetnica na razstavi prisotna 736 ur in 30 minut in je dajala vtis skoraj nekakšne svečenice. Tudi zato se zdi njeno delo kot idealno za sakralni ambient, pomeni pa tudi simbolno restitucijo glavnega oltarja.

Andjelić je Marino Abramović tudi osebno spoznal in z njo ustvaril projekt za nizozemsko modno revijo ZOO magazin.

Fotograf-flaneur
Največ ljudi Igorja Andjelića pozna kot fotografa-flaneurja, ki spremlja utrip mestnega življenja. Prav tako pa tudi kot nekoga, ki je znal iz umetniških dogodkov ustvariti družabna srečanja. Njegovo sodelovanje z galerijo Škuc je le-to vzpostavilo kot enega najbolj priljubljenih javnih prostorov. Prostore je tudi oblikoval, na primer lokal Salon Minimal, ki ga ima za svoj največji dosežek in je bil predstavljen na Bienalu industrijskega oblikovanja v Ljubljani in Beneškem bienalu.

Četrta Andjelićeva intervencija v to cerkev
S prostorom se je ukvarjal tudi tokrat. Razstava Confess je že četrta Andjelićeva intervencija v to cerkev. Poleg že omenjenega dela na glavnem oltarju sta na ogled tudi dva objekta na stranskih oltarjih. To sta objekta, zbrušena do sijaja, ki dajeta vtis ogledala. S tem Andjelić kot temo intervencije poudari tudi pomen ogledala v zgodovini umetnosti. Kot je ob razstavi zapisala kustosinja Yasmín Martín Vodopivec, "se je ogledalo zgodovinsko uporabljalo kot detektor zmotnega zaznavanja, se vrne v svojo prvotno funkcijo kot ključ za odstiranje novih pogledov".

Zrcalo – odsev resnice
Ker je bilo omenjeno zmotno zaznavanje, velja omeniti tudi zgodovinske upodobitve zrcal, ki so simbolizirale pogled in resnico. Znane so tudi upodobitve zrcal z motivom lobanje, ki nakazuje resnico o neizbežni usodi vseh ljudi. Andjelić ogledala oziroma dve zbrušeni zlati plošči uporabi tudi kot drugačno refleksijo ambienta in, tako Vodopivec, "se hkrati poglobi v razkrivajoče možnosti avtoportreta kot nelagodnega samoizpovednega izraza".

Ko je tudi razstavni prostor del umetniškega projekta
Celostna instalacija Confess tematizira tudi prakse razstavljanja. Če je za sodobne razstavne prostore značilno, da se približujejo ideji bele kocke, torej neosebnega in nevtralnega belega razstavnega prostora, Anjelić umetnost vnaša v prostore z značajem in "ideologijo sodobnega razstavnega prostora vrne k cerkvenemu izvoru in tako izoblikuje posodobljeno liturgijo, ki presega predvidljive omejitve umetniške intervencije".

Omeniti moramo, da je zvok za razstavo oblikoval skladatelj Aldo Kumar.

Komentar napovedi razstave Ulaya in Marine Abramović
Ob tednu, ki je bil dvojno zaznamovan z Marino Abramović, nam je komentar poslal Igor Španjol, kustos MG+MSUM. Opozoril je na dolgoletne vezi med Marino Abramović in ustanovo MG+MSUM. Omenil je veliko razstavo Artist Body - Public Body, ki jo je Moderna galerija gostila leta 1998 in ko je Marina Abramović med pripravami na razstavo in tudi pozneje še večkrat obiskala Ljubljano. Za te tesne vezi je zaslužna predvsem nekdanja direktorica MG+MSUM-a Zdenka Badovinac.

Španjol je še zapisal: "Mednarodna kariera Marine Abramović je tesno povezana z delovanjem Moderne galerije: leta 1996 je sodelovala pri projektu Za Muzej sodobne umetnosti Sarajevo 2000 in na mednarodnem simpoziju Živeti z genocidom, dve leti pozneje je imela v Moderni galeriji pregledno samostojno razstavo z naslovom Artist Body - Public Body. Moderni galeriji je za zbirko Arteast 2000+ podarila enega svojih najpomembnejših performansov Ritem 0. Predstavila ga je v nekdanji Mali galeriji in na inavguraciji mednarodne zbirke Arteast 2000+ na Metelkovi leta 2000. Sodelovala je tudi na razstavi Arteast 2000+23 v Moderni galeriji in v okviru akcije Gostimo Moderno galerijo! v Umetnostni galeriji Maribor."

Moderna galerija je tudi še pozneje razvijala projekte, povezane z Marino Abramović, na stalni razstavi v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi pa je na ogled tudi umetničino delo Ritem 0 iz leta 1974. Španjol je kritičen do predstavitve razstave v Cukrarni, saj ni bilo nikjer navedeno, kdaj smo dela Marine Abramović prvič videli v Sloveniji, kolikokrat še in katera.