Skupinsko razstavo Ljubljana se klanja Sloveniji VIII: Tubolje odpirajo drevi ob 19. uri, na ogled bo do 12. maja.

Cikel Ljubljana se klanja Sloveniji poudarja pomembnost v Ljubljani manj prepoznavnih ustvarjalcev iz Zasavja s predstavitvijo njihove umetniške vizije, s čimer prispeva k njihovi večji prisotnosti na sceni. "Zakaj Tubolje? Ko potniki na železniški postaji v Trbovljah hitijo z vlaka, morda kdo pomisli, ali bi napis na tabli lahko bil tudi Tubolje. Je tu bolje ali je tu ból? Morda oboje?" so zapisali v galeriji.

Šesterica umetnikov, ki se predstavlja na tokratni razstavi, v svojih delih tehta vprašanje dobrobiti in specifičnosti življenja v Zasavju, kjer se s Tuboljem spoprijemajo skozi mistiko in vizijami prihodnosti, še piše v napovedi razstave, ki jo kurira Jani Pirnat.

Maša Jazbec, ki je dejavna tudi kot znanstvenica, se v Galeriji Vžigalica predstavlja z multimedijskim projektom MIKKEL: Made in Trbovlje. Gre za njeno androidno entiteto, ki iz prihodnosti vzpostavlja dialog z avtorico prek časovnega mostu s pismi, ki se izrišejo pred obiskovalcem.

Matic Kos v maniri šamanskega obrednega artefakta, navdihnjenega s t. i. sonaravno umetniško prakso Jimmieja Durhama, v večmedijski kompoziciji Vzpon in padec nenavadne družbe iz odpadnih materialov oblikuje vzdušja in like, ki so predstavniki zgodovinskih sprememb.

Ulla Žibert se predstavlja s slikarsko prostorsko instalacijo Mali popravek z učinki svetlobe in sence ustvarja igro besed na platnu ter vzpostavlja dilemo "Če prihodnosti ne moremo predvideti, jo lahko potem urejamo?"

Milan Razboršek razstavlja serijo t. i. kolateralnih slik – portretov, ki so rezultat ustvarjalnega procesa slikanja apokaliptičnih vizij na večjih platnih. Samodejno in spontano so se mu iz pastozne barvne podlage, na kateri je mešal barve, izrisali obrazi prič apokalipse.

Đejmi Hadrović v videu Pretvarjajte se, da je mesto: Pismo Fran Lebowitz razpravlja o svoji mednarodni umetniški poti v odnosu do krajev, v katerih je odraščala. Z naslovom dela se je poklonila priznani 73-letni newyorški pisateljici, ki na humoren način komentira življenje in prebivalce velemesta, v katerem živi.

Kompozicija ob kompoziciji – disciplina koračnice ob disciplini telesa, kultura ob fizkulturi in kolektivna glasba ob kolektivni vadbi so relacije, ki jih kipar Boris Beja v spominu na tradicijo Zasavja predstavlja kot serijo kombinacij hrastovega parketa in risb, v katerih se ribja kost kot ponavljajoča se tekstura pojavlja tako na podiju telovadnice kot na notnem črtovju zborovodje, so še zapisali v galeriji.