Na razstavi del, ki so nastala med letoma 1967 in 2014, bo v Bežigrajski galeriji 2 predstavljenih 19 kipov in objektov ter 13 risb.

V vseh njegovih umetninah se kaže težnja k pokončnosti, vertikalnosti. Vsebujejo krog življenja same umetnine in življenja na splošno. Njegova dela sodijo med pomembne inovativne umetnine, ne le na domačih tleh.

Tršarjeve umetnine se tako rekoč dogajajo v zanki, ki vsebuje pojem ponavljanja in s tem večnega trajanja. Je podobna geometrijskemu krogu. Ima in vsebuje značilnost stalnega toka, ki uprizarja gibanje. Objekti, ki svetijo iz njih, zaznamujejo opus kiparja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Vertikalnost in težnja ponazoritve gibanja
Najstarejši deli na razstavi sta dva figuralna objekta Odmev 1 iz leta 1967 in Odmev 7 iz leta 1968. Za obe deli sta značilna odprtost in pogled v ter skozi sam objekt. Kot povedano, je za njegove objekte in skulpture prav tako pomembna vertikalnost, torej je to tudi težnja njegovih del k videzu vitalnosti in rasti.

V njegovih risbah je zarisana težnja ponazoritve gibanja vse od leta 1964. Tudi delitev objektov ali risb na dva (navidezno simetrična) enakovredna dela. Poraja se dvom, ali se skulptura nagiba k skorajšnjemu stiku med dvema poloma ali obstaja težnja k njeni delitvi in tako morebitnemu razpadu.

Gledalec kot enakovreden akter
Njegova umetnost se torej ukvarja z obliko in gibanjem. Natančneje njegova dela uprizarjajo samo določen čas in trenutek svojega videza. Dotik med dvema formama in hkrati stik je prisoten kot prekinjen lok v skulpturah ali kot prekinjen tok risbe.

Veliko njegovih objektov in kipov ima podobno zasnovo kot človeška figura: telo in glava oziroma telo kipa in okvir z jedrom ali telo in zgornji razširjeni del. Tudi velikost večine kipov in objektov je podobna višini ljudi, zato se gledalec z njimi sooča kot enakovreden akter in obratno. Tako si ne konkurirata z velikostjo, saj prav podobnost višin omogoča dejansko srečanje in enakovredno ogledovanje.

V neonskih objektih se svetloba kaže kot njihova svetleča barva in bit. Podobna so soncu. Vsako telo, ki osvetljuje, ima z nami stik. Zaradi njegove nefizičnosti pridobiva akt takega stika metafizičen pomen in lastnosti.

Tudi med neokonstruktivisti
Dušan Tršar (1937) je leta 1963 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1966 je končal kiparsko specialko pri prof. Borisu Kalinu. Pozneje je kot docent začel predavati kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je v letih 1989 in 1991 deloval kot dekan, leta 1991 je postal redni profesor, leta 2006 pa se je upokojil.

Študijska potovanja so ga vodila po Evropi, severni Afriki, Aziji in ZDA. V sedemdesetih letih je bil član skupine neokonstruktivistov in vse do danes sodeloval na številnih pomembnih likovnih razstavah in simpozijih, za svoje umetnostno delovanje pa je bil večkrat tudi nagrajen. O njem je bil leta 2006 v režiji Ane Nuše Dragan posnet portretni film.

Razstava Na poti skozi svetlobo in prostor, katere kustos je Miloš Bašin, bo na ogled v Bežigrajski galeriji 2 od 14. januarja do 28. februarja, spremlja pa jo katalog na 36 straneh, ki vsebuje 26 reprodukcij.