Obenem pa odkrito priznava, da je italijanska moda v zadnjih letih zašla v resno krizo. Razstavna postavitev je klasična. Obleke so predstavljene na krojaških lutkah, tiste najbolj zgodovinske ali najbolj dragocene so zaprte v steklene kubuse. Nekatera obdobja razvoja posameznih modnih znamk so mestoma opremljena v aranžmaju značilnem za čas njihovega preboja med najbolj priljubljene, še zlasti to velja za tiste, ki so vznikle v šestdesetih in sedemdesetih. Sicer pa je predstavitvena teža na posameznih ikonografskih oblačilih, pri čemer so oblačilni, obutveni pa tudi nekateri kosi nakita in drugi modni dodatki svojo slavo pridobili bodisi na modnih revijah, v reklamnih kampanijah ali pa v filmih. Italijanska modna revolucija se je začela na pogorišču 2. svetovne vojne, v času, ko je bila stopnja nepismenosti na Apeninskem otoku malodane polovična. V takih razmerah se je bilo preštevati zaposlene in brezposelne odveč. Gospodarsko pa je bila Italija tedaj povsem na tleh. Uvod v razstavo so obleke, ki so zaznamovale pionirske modne revije. Te so pripravili v Firencah in nato še v Rimu, to je bilo v letih 1950 in 1951.
Pojem Sala Bianca, to je ime fiorentinske dvorane, še dandanes simbolizira prve, a že zelo uspešne poiskuse vzpostavitve tudi italijanske visoke mode. Mož, ki je bil najtesneje povezan s promocijo italijanskega oblačilnega oblikovanja ter natančne krojaške in šiviljske izdelave v tistem času, je bil Giovani Battista Giorgini. Poslovnež in modni vizionar je na prve modne revije v Medičejsko palačo Pitti v tistem času vabil najboljše italijanske modne oblikovalce. Med njimi tudi Antonellija, Capuccija, Caroso, Simonetto, Fabianija, Vanno in druge. Zanimivo, ekscentrična Simonetta, s pravim imenom Simonetta Colona Di Cesare, v tistem času prva dama italijanske mode je večji del vojne vihre zaradi levičarskega aktivizma preživela za zapahi. Rim se do konca petdesetih let minulega stoletja ni vzpostavil kot edina italijanska modna prestolnica, saj ga je po številu znamk in ekonomske moči, ki jo je priskrbela modna industrija že v naslednjem desetletju, prehitel sodobnejši Milano. S selitvijo modnega primata iz bolj tradicionalnega Rima na sever pa je usahnila tudi zamisel, da bi lahko italijanska visoka moda (Altamoda) kadar koli ogrozila prvenstvo francoske, ki je v resnici le pariška (Haute Couture).
Sprehod skozi prelepo vzhodno krilo muzeja Victoria & Albert se po izboru eksponatov iz časa prvega razcveta italijanskega modnega oblikovanja nadaljuje mimo slavnih Guccijevih ženskih mokasinov in s prvimi manjšimi torbicami z značilno rdečo dekoracijo in ročajem iz bambusovega lesa istega proizvajalca. Posebej so izpostavljena tudi lahkotna poletna oblačila Emilija Puccija, ki so osnova za oblačila za najtopleši del leta pravzaprav še zdaj. Na tem odru ne manjka niti prvi Piaggijev model Vespe. Rim ali filmsko mesto Cinecitta ali pač Hollywood ob Tiberi oziroma filmska proizvodnja v srcu Italije sta tamkajšnji modni industriji, pa tudi kulturi oblačenja med našimi zahodnimi sosedi na splošno, priskrbela veliko spodbude, obenem pa glas o italijanski oblikovalski odličnosti ponesla po svetu, predvsem v Ameriko. V posebni vitrini so tudi znameniti smaragdni uhani in ogrlica Elizabeth Taylor, seveda s slavnim pripisom, da je hollywoodska diva poznala le eno samcato italijansko besedo, in to priimek prvega med italijanskimi draguljarji - Bulgari. Italijansko modno oblikovanje je svoje tržne viške dosegalo v sedemdesetih letih minulega stoletja, ko je duh visoke mode s kakovostno izdelavo in oblikovalsko drznostjo (žive barve in vihravi kroji) prodrl v vrhunsko oblikovana konfekcijska oblačila. Znamka Elia Fioruccija je kot "nesmrtna" postala celo z omembo v disko uspešnici zasedbe Sister Sledge z naslovom He's The Greatest Dancer (On je najboljši plesalec).
Song, ki sta jo leta 1978 spisala Nile Rodgers in Bernard Edwards ali glavi newyorške zasedbe Chic, je vključeval tudi verz "He wears the finest clothes, the best designers heaven knows, from his head down to his toes... Halston, Gucci, Fiorucci" ("Nosi le najboljše obleke, najboljših kreatorjev kar jih poznajo nebesa, od glave do peta... Halston, Gucci, Fiorucci"). Medtem ko je ameriška znamka Halston s smrtjo kreatorja Roya Halstona ugasnila deset let pozneje, pa sta se italijanski modni hiši Gucci in Fiorucci ohranili. Prva seveda precej krepkeje. Podjetje Fiorucci je pred poltretjim desetletjem zašlo v težave. Ohranil ga je le prevzem japonskega proizvajalca jeansa, tako da je danes Fiorucci znan le še na daljnem vzhodu. Londonska razstava le na kratko, pa vendar dovolj nazorno predstavlja tudi vzpon znamke Versace, pa tudi drugih, na primer Krizia in Fendi, prav tako znamke pletenin Laura Biagiotti in Missoni. Seveda ne manjkajo tudi najbolj znani kosi s časopisnim potiskom, to je"izum" oblikovalca Moschina, prav tako ne kamelhar plašči, s katerimi je zaslovela hiša Max Mara. Zaključni razstavni kvart je kuratorka Sonnet Stanfill prihranila za predstavitev zadnje "generacije" super-uspešnih italijanskih modnih oblikovalcev. Najbolj razvpite kreacije modnih zvezdnikov za znamkami Armani, Valentino, Cavalli, Dolce & Gabbana (med temi je tudi nekaj moških oblek) iz obdobja zadnjih dveh desetletij so še posebej pozorno osvetljene in predstavljene odru podobnem členjeni modni pisti.

Čisto na koncu pa so obiskovalci razstave povabljeni tudi v prostor, kjer se predvaja krajši filmski dokumentarec. Ta je resda malo manj "glamurozen" kot vse videno pred tem. Skupek izjav modnih oblikovalcev, nekdanjih in sedanjih, akademikov, ekonomistov, politikov, publicistov, predstavnikov Italijanske modne zbornice (Camera Nazionale della Moda) ter drugih, ki so zajeti v film, odstira krizo, v katero je italijansko modno industrijo pahnila zadnja gospodarska recesija, pa ne le ta. Italijanski modi vse boolj primanjkuje tudi oblikovalske inovativnosti, saj večino znamk še vedno obvladujejo oblikovalci starejše generacije. Toda. Tudi kako naj bi se ena najuspešnejših vej italijanske industrije iz težav naposled izkopala izvemo tik pred slovesom od pomenljive, lepe in zelo poučne razstave. The Glamour of Italian Fashion: 1945 - 2014 ali razstava o zgodovini italijanske mode bo v londonskem muzeju Victoria & Albert v Kensingtonu odprta še do konca tega meseca.
Matjaž Ambrožič