Zdaj je monumentalna slika Bartoloméja Estebana Murilla, enega najvidnejših slikarjev španskega 17. stoletja, znova na svojem mestu – na ogled obiskovalcem Walkerjeve umetnostne galerije v Liverpoolu. Slika, ki je nastala leta 1673, je tipično murillovska – mila Marija z Jezusom v naročju z umirjenim pogledom zre proti gledalcu. Odeta je v značilno modro-rdečo draperijo, obdana pa z nebeškim sijem in množico angelskih figur, ki poudarjajo Marijino slavo in njeno mesto v nebeškem kraljestvu. Takšna marijanska motivika je bila pisana na kožo tedanjim španskim naročnikom, ki so - če so jim sredstva to seveda dopuščala - delo najraje zaupali prav Murillu.

Sliko je kot del večjega oltarja naročil seviljski nadškof Ambrosio Ignacio Spínola y Guzmán (1670-1684) za svojo zasebno kapelo v palači v Sevilli. V poznem 18. stoletju so osrednji del z Marjinim in Jezusovim obrazom odstranili in ga nadomestili s kopijo. Ko je na začetku 19. stoletja med špansko vojno za neodvisnost oltar kot vojni plen odnesel francoski maršal Soult, je bil ob tem prikrajšan za osrednjo sliko. Delo je bilo prvič združeno šele, ko ju je pridobil britanski zbiralec Lord Overstone, po njegovi zaslugi pa je slika tudi končala na britanskih tleh.

Pred kratkim končana restavratorska dela so bila med drugim usmerjena tudi v zmanjšanje sledi na mestu, kjer je bil odstranjen osrednji prizor. Strokovnjakom so prinesla tudi nekaj novih spoznanj, predvsem pa je očiščena slika po besedah muzejske kuratorke za evropsko umetnost Xanthe Brooke pokazala "odlično mojstrstvo, po katerem Murillo slovi".

Za Marijin plašč le najodličnejši pigmenti
Analiza barve je, kot poroča portal Art Newspaper, med drugim pokazala, da je slikar Marijino draperijo naslikal z barvo iz dragocenega pigmenta, ki so ga pridobivali iz poldragega kamna lapis lazuli (to barvilo je bilo že od antike in srednjega veka izredno dragoceno, predvsem zaradi zahtevnega iskanja, dolgotrajnega transporta, predvsem pa izredno težavnega postopka drobljenja kamna).

Sprotno eksperimentiranje s sliko
Infrardeča reflektografija je razkrila, kako je Murillo med slikanjem spreminjal kompozicijo dela. "Čudovito je bilo odkrivati, kako je umetnik na platnu popravljal kompozicijo, jo izboljševal in med samim ustvarjanjem eksperimentiral z novimi idejami," pravi Xanthe Brooke. Da bi obiskovalci bolje razumeli sam ustvarjalni proces, so ob končno sliko razstavili še Murillovo pripravljalno študijo.

Eden najbolj priljubljenih slikarjev španskega 17. stoletja
Bartolomé Esteban Murillo (1617—1682) je bil eden najbolj priljubljenih slikarjev španskega 17. stoletja. V nasprotju z dvornim mojstrom Diegom Velazquezom je Murillo veljal za bolj "ljudskega" umetnika. Pod vplivom beneških renesančnih mojstrov s Tizianom na čelu in nekaj desetletij starejših flamskih sodobnikov Petera Paula Rubensa in Anthonisa van Dycka je razvil tehnično dovršen, a idealističen in všečen slog, ki je bil pisan na kožo katoliškim naročnikom. Čeprav je spadal med najbolj znane mojstre sakralne motivike tistega časa, obsega njegov opus tudi velik del žanrskih prizorov.

V Sevilli slikarju posvetili leto
Bil je prvi predsednik likovne akademije v Sevilli, kjer se bodo v letu Murilla umetnika spomnili s številnimi dogodki. Večina teh bo sledila v prihodnjem letu, že zdaj pa je na ogled nekaj razstav Murillovih del in umetnosti v njegovem času. Proti koncu prihodnjega leta se bodo na Murillovo umetnost ozrli še s prvo antološko razstavo o slikarju v seviljskem muzeju likovnih umetnosti.