Najditelja sta na ducate zgodnjih (morda) Caravaggievih risb naletela v zbirki milanskega slikarskega mojstra Simoneja Peterzana, ki je bil med letoma 1584 in 1588 učitelj Michelangela Merisija, kot je bilo Caravaggiu zares ime. Številni kolegi iz stroke so se na vest odzvali skeptično: v vseh teh stoletjih ni umetnostna zgodovina mojstru, ki je z uporabo modelov z dna družbe za religiozne kompozicije pretresel svoje sodobnike, z gotovostjo pripisala še nobene risbe.

V petek so se kritike še stopnjevale: kustosinja zbirke v milanskem gradu Sforzesco, kjer je shranjena celotna Peterzanova zbirka, ki šteje okrog 1.500 kosov, je sporočila, da se raziskovalca niti enkrat nista pojavila in osebno preučila risb, o katerih zdaj postavljata trditve.

"Presrečni bi bili, če bi imeli kakega Caravaggia," priznava Francesca Rossi, ki pa opozarja, da je težko zagotovo določiti poreklo risb. Vse skupaj še bolj otežuje Caravaggieva posebnost - namreč navada, da svojih del najpogosteje sploh ni podpisal. V preteklosti je bilo zato prenagljenih pripisovanj avtorstva in poskusov prevar v povezavi z njegovim imenom že kar nekaj.

Avtentifikacija na daljavo?
Rossijeva trditve svojih kolegov zavrača kot naivne. "Kar me je najbolj presenetilo, je to, da ta strokovnjaka nikoli nista prišla na oddelek za risbe, da bi jih videla na lastne oči," je izjavila za The Associated Press. "Ocenila sta jih na podlagi črno-belih fotografij."

Adriana Conconi Fedrigolli in Bernadelli Curuz, ki sta svoje odkritje v četrtek predstavila italijanski tiskovni agenciji ANSA, trdita nasprotno, da so člani njune raziskovalne skupine omenjene risbe definitivno preučili v živo (nočeta pa razkriti, kateri člani naj bi to bili).

Curuz trdi še, da je uspel po zaslugi svojih zvez v mestnem svetu dobiti dostop do zbirke "zunaj uradnih ur". Vsekakor vztraja, da sta se s Fedrigollijevo držala "zelo znanstvene metode" in risbe primerjala z detajli znanih Caravaggievih umetnin. Povrhu se mu tudi ne zdi logično, da Peterzano v svoji zbirki ne bi imel kakega dela svojega najboljšega učenca.

Med najglasnejšimi skeptiki je direktor Vatikanskih muzejev in eden najuglednejših italijanskih umetnostnih zgodovinarjev ter restavratorjev Antonio Paolucci. Izpostavil je, da si je v preteklosti risbe ogledala že cela vrsta strokovnjakov "in niti eden izmed njih še ni prišel na dan s Caravaggievim imenom". Paolucci je trditve najditeljev za vatikanski L'Osservatore Romano elegantno opisal kot "goli induktivni optimizem" - je pa priznal, da je seveda čisto mogoče, da kdaj "raziskovalci z manj referencami, a s posebej ostrim očesom, darom in tudi srečo" naletijo na kakšno veliko odkritje.

Kdor je šel enkrat na led ...
Paolucci je sicer že na lastni koži preizkusil pasti prenagljenega pripisovanja umetnin Caravaggiu. Pred dvema letom je sam - en teden po tem, ko je njegov muzej razglasil, da je slika Sv. Lovrenca, ki so jo imeli v svoji zbirki, morda Caravaggieva - namreč napisal obsežen članek "Nov Caravaggio? Niti ne".