Sliko je ameriški umetnostni zgodovinar in priznani strokovnjak za špansko slikarstvo prve polovice 17. stoletja William B. Jordan odkril v Londonu. Na dražbi jo je odkupil že leta 1988, vedoč, kaj ima pred seboj, čeprav je bilo platno pripisano drugemu avtorju in je katalog napačno identificiral tudi portretiranca. (Na sliki naj bi bil Don Rodrigo Calderón, naslikal pa naj bi jo eden od umetnikov iz kroga flamskega slikarja Justusa Sustermansa).

Podrobne raziskave so šele zdaj dokončno potrdile, da gre v resnici za Velázquezovo delo. Jordan je nato sliko podaril ustanovi Ameriški prijatelji muzeja Prado.

Dvorni slikar
Velázquez (1599-1660) se je rodil v Sevilli kot potomec stare portugalske plemiške družine. Bil je učenec slikarja Pacheca in pozneje tudi njegov zet. Od leta 1623 je bil dvorni slikar kralja Filipa IV. v Madridu.

Najprej je v slogu Caravaggievega realizma in pod vplivom Ribere slikal žanrske in nabožne prizore. Pozneje je pod vtisom srečanja z Rubensom in obiska Italije začel slikati bolj elegantno in impresionistično, uporabljati toplo, skladno lestvico barv in se predvsem posvečati portretu.

Bil je umetnik izjemnega daru za opazovanje in podajanje stvarnosti. Bil je tudi psihološko natančen in neomajno pošten portretist. V zadnjem obdobju je uporabljal hladnejše barve.

Edina vez z Izgonom Mavrov
V muzeju so pojasnili, da je portret nastal v okviru priprav na kraljev portret, ki je na koncu postal platno Izgon Mavrov, mojstrovina iz leta 1627, ki je bila dobrih sto let pozneje uničena v požaru v takratni kraljevi rezidenci, Real Alcázar de Madrid. Delo poznamo samo iz pisnih virov, saj se ni ohranila nobena kopija.

Slika naj bi nastala med letom 1623, ko je slikar počasi vpeljeval nov slog kraljevega portreta, in letom 1631, ko je po obisku Italije spet občutno spremenil svoj slog. To, da je kralj upodobljen iz profila in gleda navzgor, se ujema z njegovo upodobitvijo na Izgonu Mavrov.

Podatek, koliko je slika vredna, ni javno dostopen, čeprav je bila za potrebe zavarovanja uradno ocenjena. Menda pa ne gre za eno ključnih Velázquezovih del, le za študijo, ki jo je naredil zgolj zase.