V galeriji Belvedere, kjer se že sicer ponašajo z osrednjo zbirko del tega glavnega predstavnika avstrijske secesije, so še pred začetkom Klimtovega jubilejnega leta odprli razstavo Gustav Klimt/Josef Hoffmann. Na postavitvi, ki bo na ogled do 4. marca, s predstavitvijo sodelovanja dveh umetnikov, slikarja ter arhitekta in oblikovalca, predstavljajo prve korake tega umetniškega gibanja prehoda iz 19. v 20. stoletje na Dunaju.
Pionirja moderne, kot so ju poimenovali v podnaslovu razstave, sta v svojih prvih skupnih projektih vpeljala stroge pravokotne oblike, nekakšno predhodno fazo secesije, ki je prinesla zmehčanje teh form in floralne dekorativne oblike. Gre za preproste "aranžmaje", medtem ko prva Hoffmannova postavitev razstave združenja Secesije že govori o moderni umetnosti prostora.
Aktualna razstava predstavlja oba načina ureditve prostora in tako so za to priložnost rekonstruirali prostor, kjer je visel Klimtov znameniti Beethovnov friz, ob skladatelju posvečeni razstavi. Klimt je delo, zamišljeno zgolj za čas postavitve, naslikal neposredno na steno, razstava pa je med drugim obsegala tudi polihromirane skulpture Maxa Klingerja. Naključju se moramo zahvaliti, da se je delo kljub prvotno drugačnim načrtom vendarle ohranilo, saj so leto pozneje pripravljali razstavo Klimtovih del in frizu tako 'prizanesli'.
Plenjenje nacistov in prepoved izvoza
Leta 1903 je friz kupil zbiralec umetnin Carl Reinighaus, ga dal razrezati, da bi ga lažje odstranili s stene, in ga za 12 let pospravil v depo. Lastnik je friz prodal leta 1915 enemu Klimtovih največjih podpornikov, Augustu Ledererju, vendar so judovski družini delo skupaj s preostalim premoženjem zaplenili leta 1938. Pozneje je bilo sicer delo vrnjeno dediču Erichu Ledererju, ki se v času vojne umaknil v Ženevo, vendar se je zaradi istočasno izdane prepovedi izvoza odločil, da jo proda Avstriji. Ta ga je kupila leta 1973, jo v naslednjem desetletju restavrirala in leta 1985 razstavila v Secesiji v frizu posebej namenjeni sobani.
Skupna vizija, skupni naročniki
Začetek Klimtovega in Hoffmannovega sodelovanja nekako sovpada z ustanovitvijo združenja Secesija leta 1897, trajalo pa je vse do Klimtove smrti leta 1918. Povezovala ju ni le vizija o prenovi umetnosti, ampak so njuna dela naročali tudi isti naročniki. O tem pripovedujejo tako na podlagi ohranjenega fotografskega gradiva rekonstruirana ali originalna oprema kot tudi Klimtovi portreti. Med Hoffmannovimi najbolj znanimi naročniki sta bili Marie Heneberg in Hermine Gallia, obe prepoznamo tudi na Klimtovih slikah.