Poklon sv. treh kraljev je 2,5 krat 2,5 metra velika umetnina na 10 zlepljenih lesenih deskah, ki že od leta 1670 domuje v galeriji Uffizi. Prizor sv. treh kraljev, ki so se prišli poklonit Jezuščku v Betlehemu (v ozadju so vidni tudi drugi človeški liki, konji, arhitekturne znamenitosti, pokrajina in nebo), je Leonardo da Vinci začel ustvarjati leta 1481, pri 29, a leto pozneje je delo opustil in nikoli dokončal. Na velikanski leseni podlagi so tako ostale popolnoma neposlikane lise, pa delčki, na katerih se vidijo skice in na pol dokončani segmenti.

"Zakulisje", ki ga nikoli ne bi smeli videti
"To je morda najpomembnejše nedokončano delo v zgodovini umetnosti," kategorično zatrjuje Cecilia Frosinini, ena od vodij restavracije, ki je trenutno že v sklepni fazi; slika se bo v galerijo Uffizi tako vrnila naslednje leto. "Leonardo ni hotel, da bi sliko kdo videl v tej nedokončani fazi, najverjetneje niti njeni naročniki ali njegovi pomočniki. To je faza, v kateri v mislih še premleva, kako bo kompozicija na koncu sploh videti."

Poklon sv. treh kraljev je začel nastajati po naročilu menihov iz samostana San Donato a Scopeto v bližini Milana. Zamislili so si ga za okrasitev svojega cerkvenega oltarja, a je Leonardo leto pozneje delo izpustil iz rok, ko se mu je ponudila priložnost za redne dohodke iz mošnje milanskega vojvode.

Proti koncu 16. stoletja je sliko odkupila dinastija Medičejcev in njihovi hišni restavratorji so jo premazali s plastmi prozornega in rjavega laka. Tako so novemu dodatku k svoji sliki skušali "pomagati" do enotnejšega, monokromnega videza.

Petnogi in večglavi konji
Osrednji cilj tokratnega restavratorskega podviga, ki se je začel že pred tremi leti, je odstranitev motnega, oksidiranega premaza, pa tudi sledi vseh dosedanjih restavratorskih posegov; v tem procesu že leta na dan prihajajo prej skrite podrobnosti, kot so izrazi na obrazih ter igre svetlobe in teme. Ohranile so se celo take "bizarke", kot so konji s po tremi zadnjimi nogami (umetnik se še ni odločil, kateri dve bo obdržal) ali pa konji z več glavami v različnih položajih.

"Najbolj fascinantno pri tem projektu je, da gledamo nekaj, česar ne bi smeli videti, kot da stojimo za slikarjevim hrbtom in si predstavljamo, kako bo morda videti končna različica," je navdušena Patrizia Riitano, ena od restavratork. "Upam, da mi je uspelo zlesti v Leonardov um, vsaj za hipec."

Delal brez bližnjic
Nedokončana slika je tudi neizpodbiten dokaz, da je Leonardo kljub velikemu formatu svojega dela vse skice naredil s prosto roko in ni uporabljal šablon ali črtkanih obrisov, ki so jih njegovi sodobniki uporabljali za lažjo razčlembo velikih in kompleksnih motivov. "Malce smo se približali neutrudnemu geniju, ki ni nikoli zadovoljen s svojim delom, ki hoče biti popolnoma osvobojen, celo samega sebe, prost spon, ki bi mu jih nadele šablone," pravi Frosininijeva. "Tako je, kot da bi bili priča zasebnemu pogovoru, morda celo prepiru Leonarda s samim seboj."

Avtorstvo je potrjeno
Osrednji italijanski državni restavratorski laboratorij, Opificio delle Pietre Dure, je že kategorično zavrnil približno 15 let staro hipotezo, da je Leonardo na sliki začrtal samo prve poteze in da je barvo začel šele po njegovi smrti (leta 1519) nanašati neznani umetnik. "Seveda je skozi stoletja prihajalo do restavracij in manjših dodatkov, ampak prepričani smo, da je to v celoti Leonardovo delo," je potrdil Roberto Bellucci, eden najuglednejših strokovnjakov na svojem področju.

Leta 2001 si niso upali v obnovo
Obnova slike je bila v zraku že leta 2001, a se je takrat galerija Uffizi po daljši javni polemiki odločila, da ne bodo tvegali restavracije, češ da je umetnina preveč krhka in bi jo lahko pri delu uničili. Skoraj 15 let pozneje obstajajo bolj sofisticirane tehnologije, pa tudi natančnejše študije, ki so odgovorne prepričale, da so prižgali zeleno luč za dela. Če Poklona nikoli ne bi začeli čistiti, bi bil pogled na sliko kmalu "podobna izkušnja, kot da skušaš brati pesniško zbirko v temni sobi," je pribil direktor laboratorija Marco Ciatti.