"Ofelija ima dve podobi. Hamletu predstavlja potrditev, da je vsaka ženska v svojem bistvu kurba, saj poleg njegove matere, ki se je predala bratu pokojnega moža, tudi ona služi svojemu očetu v prikritih dejanjih, namesto, da bi bila zgolj zvesta svoji ljubezni. Obe osebi, tako Gertruda kot Ofelija, pa na zunaj delujeta brezgrešno.

Po drugi strani pa za vse druge Ofelija ostaja poosebljena dobrota in nežnost. Oseba nesebične ljubezni, ki tudi v najglobljem žalovanju in norosti ne zapade v agonijo strahov in groze, temveč ohrani otroško naivnost," je o tem Shakespearjevem liku zapisal Vasja Nagy, kurator razstave Brezčasna Ofelija.

Ofelija, del vesoljstva
Kraljica Gertruda je tista, ki Ofelije ne poskusi rešiti. Nesojena danska princesa je izobčena iz kulture, ki se zapira za posvečene zidove. Njena bit se zlije z vodo in gozdom, spoji se z naravo, ki prežema vsak utrip našega bivanja. Ofelija se spoji tudi z zvezdami in globokim vesoljem, ki sestopajo s fotografij iz serije Jerneja Humarja, naslovljene Odvodi in dovodi (2015).

Slava in vsakdanje življenje
V svojem delu Kurba (2010) Tanja Lažetić citira knjigo Venus Sanje Iveković iz leta 1977, v kateri obravnava razmerje med slavo in vsakdanjim življenjem, ko primerja med sabo fotografije Marilyn Monroe s svojimi. V Kurbi so strani izvorne knjige reproducirane, vsako od njih pa je avtorica na javnih dogodkih rdeče požigosala z napisom, po katerem je delo naslovljeno.

Biti poročena ženska
Z delom Marumage (2012) se predstavlja Bojan Radovič, ki se navezuje na praznik marumage matsuri. Gre za praznik neporočenih žensk, ki si želijo srečne poroke, ki ga vsako leto 17. aprila praznujejo v mestu Himi na Japonskem. Pričeska marumage, ki velja za simbol poročene ženske, je ob tej priložnosti dovoljena tudi neporočenim in gejšam kot znak želje, da bi jo nekoč smele nositi stalno. Ob svojem obisku mesta je umetnik portretiral udeleženke sprevoda - kakor svetniki na ikonostasu so na njegovem delu zbrane potencialne neveste z eno samo ikonografijo.

Ofelija na svetlem in v temi
S kompozicijo 16 Ophelias and how they were touched by the light (2016) se predstavlja Arven Šakti Kralj Szomi, ki se navezuje na ljubezensko razmerje med Hamletom in Ofelijo.
V seriji Recognition (2014) Roberta Hutinskega pa učinek večkratne ekspozicije ustvarja občutek rentgenskega pogleda, dematerializacije telesa in prostora. Zatemnjeni predeli ob straneh so zastori, ki prekrivajo polovico prizora. Psihična stanja, ki jih nakazujejo telesa, so kot z reflektorjem osvetljena zavest na odrskem prizorišču, medtem ko tema zastira dogajanje v zaodrju.

In še trenutek Ofelijinega zdrsa
Po naravi minljive in izmuzljive, brez telesa, a vseeno stvarne so Sence v Ofeliostazi (2016), s katerimi se predstavlja Eva Petrič. V enem trenutku govorijo o čustvu, v naslednjem to čustvo postanejo same. Obstajajo točno na meji med biti in ne biti, z dvema obrazoma kakor starorimski bog Janus. In Ofelija se v trenutku zdrsa odloči za pot iskrenosti in osvoboditve. Odloči se za biti v "ne biti". Samomor je odhod iz družbe, polne laži in zločinov biblijskih razsežnosti, skratka sveta, ki je padel s tečajev, in ona, kot da se zaveda, da nima moči, da bi ga spet uravnala ...

Odprtje razstave Brezčasna Ofelija v Mali galeriji Cankarjevega doma bo drevi ob 20. uri, na ogled pa bo do 22. maja.