V teoretskem pogledu je Drago Tršar pogosto izpostavljen kot najpomembnejši predstavnik svoje generacije v kiparstvu, zlasti ob odmiku od polne plastike oz. tradicionalne obravnave človeške figure, ki pri Tršarju zlagoma prehaja v stiliziranost, kot to na prvem mestu razkriva Janica iz leta 1953. Znan je tudi po razvijanju figuralnih kompozicij, množic ali mas, ki se pozneje venomer bolj gibljejo na robu abstrakcije. Njegov opus del poleg kiparstva obsega še slikarstvo, scenografijo, grafiko, keramiko, tapiserijo in knjižno opremo.

Ob umetnikovem okroglem jubileju se je Moderna galerija v sodelovanju s šestimi javnimi zavodi odločila, da se od aprila 2017 do vključno druge polovice leta 2018 izjemnemu Tršarjevemu opusu pokloni s serijo preglednih in tematsko raznolikih razstav v projektu Monument - Drago Tršar. Kot prvo so v torek odprli pregledno razstavo njegovega dela v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj.

V projektu bodo predstavili vse niti umetnikovega opusa, od monumentalnega kiparstva, javne plastike in spomenikov, male plastike, različnih ciklov, kot so erotika in portreti, pa vse do del na japonskem papirju, slikarstva in motivike morja.

Bogata razstavna zgodovina
Prejel je številne nagrade, med drugim nagrado za kiparstvo na sredozemskem bienalu v Aleksandriji (1955), nagrado Prešernovega sklada leta 1968, Jakopičevo nagrado leta 1972 in Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 1990. Od leta 1995 je redni član SAZU-ja.

Bogata je tudi njegova razstavna zgodovina, pri kateri je treba omeniti zlasti njegove mednarodne uspehe in zaznamovanost tako slovenskega kot jugoslovanskega oziroma mednarodnega prostora z njegovimi javnimi plastikami in spomeniki.

Od Ljubljane do Pariza in Sovjetske zveze
Rodil se je 27. aprila leta 1927 na Planini pri Rakeku in se po končani meščanski šoli vpisal na tečaje večerne risarske šole Franceta Goršeta in si nato delo poiskal v ateljeju. Po osvoboditvi se je vpisal na ljubljansko Akademijo za likovno umetnost in študij kiparstva končal leta 1951. Med njegovi profesorji so bili Zdenko Kalin, Karel Putrih in Peter Loboda. Obiskoval je tudi kiparsko specialko pri Frančišku Smerduju.

Med letoma 1951 in 1959 je bil v svobodnem poklicu. Takrat je dobil tudi prva naročila za v njegovem opusu sicer številne javne plastike in spomenike. Med letoma 1953 in 1955 je bil član Skupine ali Grupe 53. Potoval je v Pariz, s štipendijo Prešernovega sklada je študijsko potoval še po Italiji, leta 1957 je bil v Egiptu, nato na Nizozemskem in v Belgiji. V parku Middelheim, ki je del Muzeja Middelheim v Antwerpnu, še danes stoji njegovo delo Manifestanti iz leta 1957.

Pozneje je potoval oz. se študijsko izpopolnjeval tudi v takratni Sovjetski zvezi, Nemčiji in Italiji. Leta 1956 je bil povabljen na svetovno razstavo v Parizu. Leta 1958 je razstavljal na beneškem bienalu in leta 1959 na documenti v Kasslu. Leta 1960 se je zaposlil na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani kot asistent za kiparstvo, leta 1967 postal docent, leta 1974 pa izredni profesor. Bil je tudi član Grupe 69.