Razstava Sodobna slovenska arhitektura kustosa Andreja Hrauskyja (galerija DESSA) je eden izmed dogodkov, ki bodo sooblikovali program Tedna arhitekture. Ta bo med 15. in 22. junijem potekal v Ljubljani v sklopu mednarodnega Evropskega foruma za arhitekturno politiko. Tokratna postavitev je pravzaprav le nekoliko bolj odmevna in velikopotezna realizacija vsakoletnega projekta galerije DESSA. Ta pomemben agent promocije slovenske arhitekturne dejavnosti doma in v tujini namreč vsako leto izloči in predstavi najsodobnejše realizacije slovenske arhitekture. Že vse od leta 1991.
Fizični in idejni stik s svetom
Ob videnem v prvem nadstropju MGLC-ja se porodi več misli. Te ne zadevajo toliko ureditev razstave, ki sicer ne navduši z izvirnostjo, zato pa vendar povsem korektno predstavi najopaznejše produkte slovenskega arhitekturnega snovanja zadnjega desetletja; veliko bolj so povezane s samimi projekti oziroma njihovim vključevanjem v tok kakovostne sodobne arhitekture. Ob misli na razvoj slovenske arhitekture v zadnjih desetletjih smemo zapisati, da vsaj del slovenske arhitekturne stroke in prakse sledi širšim sodobnim smernicam; v arhitekturni govorici zadnjega desetletja se namreč kaže očiten formalni preskok od v splošnem pogledu arhitekturno precej medlih poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih. Eden izmed razlogov za to je podan tudi v samem spremnem besedilu k razstavi. Hrausky v njem pojasni, da je odpiranje slovenske arhitekture svetu povezano tudi s tem, da se je nekaj vodilnih domačih arhitektov izobraževalo v tujini, tudi na uglednih šolah Architecture Association School of Architecture v Londonu in Berlage v Amsterdamu.
Če temu podatku ne moremo oporekati, pa je vendar dovoljeno nestrinjanje z neko drugo Hrauskyjevo navedbo. Ta je tista, ki o tridesetih, po letu 1999 zgrajenih objektih ali realiziranih urbanističnih ureditvah govori kot o projektih, ki se prilagajajo urbanemu ali naravnemu kontekstu, ki skušajo postati sestavni del okolja, v katerega so vneseni. Nekaj primerov tovrstne subtilne in obzirne arhitekture je med izbranimi projekti zares najti. Med najboljšimi bi želela na prvem mestu izpostaviti pokopališče Srebrniče v Novem mestu arhitekta Aleša Vodopivca. Nizi kolonad in prosojna, a obenem čvrsta betonska struktura se odlično vpenja v gozdnato okolico in ustvarja skoraj panteistično idilo poslednjega počitka. Podobno velja za tudi z nagradami ovenčani hotel Sotelia Deana Laha in Milana Tomaca, osnovno šolo v Kočevju (Nicholas Dodd, Tadej Glažar, Vasa J. Perović, Arne Vehovar) in za še en pokopališki objekt; to je poslovilna kapela v Teharjah (Lena in Tomaž Krušec), katere preprosta, a vendar razgibana forma, izpeljana iz osnovnega kuba, izraža slovesnost in eleganco.
Stavba kliče: Poglej me!
Povsem drugi pol predstavljajo nekateri objekti velikih prostornin, napolnjenih z javnimi programi. Zabaviščni, poslovni in trgovinski center Portoval (Janez Koželj in Jože Jaki) v Novem mestu, sopostavitev rdečega, rumenega in modrega kvadra kljub dodatku ljubke lesene brvi čez bližnji vodni tok ne more biti opisan kot projekt, ki se prilagaja okolju. Veliko bolj gre za primer tako imenovane 'Look-at-me!“ (Poglej me!) arhitekture, instantne gradnje v vpadljivih barvah in z morebitnim prosojnim elementom ali celo (sicer redkeje) s poskusom skulpturalike. Gre za dokaj plehke prijeme, s katerimi naj bi uporabnika in mimoidočega prepričali, da vendar ne gre za povsem konfekcijsko gradnjo, in obenem za prijeme, značilne za 'zgradi-zruši' gradbeno logiko Združenih držav Amerike.
Preprosta, a ozaljšana Lopa. Kot v Las Vegasu.
S slednjimi je povezan tudi koncept 'obarvane lope', okoli katerega je traktat zgradil ugledni ameriški arhitekt in arhitekturni teoretik Robert Venturi. V svojem besedilu Learning from Las Vegas (Učimo se od Las Vegasa, 1972) je Venturi pojem obarvane, tudi ozaljšane lope predstavil kot tip sicer konstrukcijsko in kompozicijsko povsem preproste arhitekture, znotraj katere ljudje običajno opravljalo dolgočasna (monotonost na delovnem mestu) ali banalna (nakupovanje, zabavišča) dela. Barvito pročelje je le maska, ki prikriva 'nič' oziroma 'luknjo' v izvirnosti in kakovosti konstrukcije. Težko bi našli boljši primer tega izrodka sodobne arhitekture, kot je nova hala Pivovarne Union. Monolitni objekt Aleša Prinčiča, ki povsem neustrezno stoji ob eni glavnih ljubljanskih mestnih vpadnic, ki bi morale prišleku s prijaznim ambientom izrekati dobrodošlico, so 'nam skušali prodati' ravno kot primer bistroumne uporabe kakovostno obdelanega stekla, ki deluje tudi kot platno za nočne svetlobne projekcije.
Bevk in Perović in vzorna uporaba fasadnega stekla
Da je tudi monolitni objekt mogoče oblikovati v pravem pomenu besede in ga oblikovati plastično, sta morda najbolje pokazala Matija Bevk in Vasa J. Perović, in sicer v novi stavbi fakultete za matematiko v Ljubljani. Objekt, ki je pravzaprav 'nasajen' na že obstoječe prostore računalniškega podjetja, skoraj preseneti z zares izjemno obdelavo pročelnega stekla, pri katerem je ohranjen za arhitekturo Bevka in Perovića že skoraj značilen motiv vzporednic. Nizi različnih obdelav stekla in skoraj mozaično sopostavljanje različnih steklenih sestavin v stavbi sicer najbolj skrajno enostavnega tlorisa pridajo vtis elegance in popolnega razbitja monotonije.
Preveč barv ali ne preveč smešna arhitekturna komedija
Zoper monotonost se bojujejo tudi drugi arhitekti mlajše generacije, a se kljub temu zdi, da zanje ostaja značilna nekolikšna zadržanost. Večje sproščenosti v izrazu, skoraj kiparskega pristopa k arhitekturnemu delu, značilnega za velike zvezde svetovne arhitekture (Frank Gehry, Zaha Hadid, Richard Rogers, …) pri nas skoraj ni opaziti. Ko se arhitekt odloči za razgibanost, pa ta prepogosto pade v 'smešnost', ki ji ne pripada veličina, nujna vrednota arhitekture, ki ni grajena le za ta trenutek. V tem pogledu me zmotijo stanovanjski kompleks Deana Laha in Milana Tomaca ter bloki socialnih stanovanj Roka Omana in Špele Videčnik v Izoli. Oboje se zdi kot hišica iz kart; kakovostna stanovanja sicer ponuja, a v procesu formiranja ugašene arhitekturne krajine po mojem ni preveč zaželeno.
Še enkrat več o Gospodarski zbornici Slovenije
Naj se sliši še tako izpeto, vendar se zdi, da vrhunec slovenske arhitekture tega obdobja ostaja (poleg že omenjenega dela V. J. Perovića in M. Bevka) biro Sadar Vuga Arhitekti. Stavba Gospodarske zbornice Slovenije vendarle ostaja tisti objekt, s katerim se Slovenija v javni arhitekturi najbolj približuje sodobnim smernicam. Čeprav nekoliko 'neusmiljena' do okolice, stavba vendar nakazuje v tem času tako cenjeno in občudovano bivanje med arhitekturo in skulpturo, a obenem vse svoje na prvi pogled nekoliko nesmiselne, morda celo odvečne elemente, opravičuje z njihovo funkcionalnostjo. Vzpostavitev in sposobnost zagovarjanja dveh sicer v skupni višini usklajenih nadstropnih sklopov (prvega s petimi in drugega s sedmimi nadstropji), izreden posluh za barvne odtenke (zgoraj izpostavljeno 'vpitje barv' je nadomeščeno z sicer razsežno barvno paleto, ki pa zaradi vztrajanja v ozkem razponu hladnih barv objektu kljub nekoliko robati kompoziciji blokov podari eleganco, ki jo še stopnjuje skoraj eterična podoba prednjega steklenega pročelja) ter notranja razgibanost, ostajajo kvaliteta objekta tudi več kot deset let po začetku njegovega načrtovanja.
To sposobnost, ustvariti obstoječi situaciji oblikovno kar nekoliko vsiljen objekt, ki pa samosvojosti v izrazu navkljub ne deluje moteče, je biro Sadar Vuga Arhitekti izkazal vsaj še v stanovanjski stavbi Condominium Trnovski pristan, in to je tudi tista sposobnost, ki jo morda najbolj potrebujemo, če želimo ustvariti zanimiva, celo privlačna, pa vendar arhitekturno harmonična slovenska mesta.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje