Z novo retrospektivno razstavo se Šalamunovo slikarstvo spet vrača v prostore Moderne galerije. Pravzaprav je v njej prisotno ves čas, saj je njegov ikonični Bizon (1986, akril na juti, 300 x 400 cm) nepogrešljiv del stalne postavitve pregleda slovenske umetnosti 20. stoletja. Šalamun je odločilno zaznamoval predvsem njegovo zadnjo četrtino in tudi danes ostaja eden naših najvidnejših slikarjev.

Pet desetletij Šalamunove umetnosti predstavlja približno toliko del. Razstavo, ki jo je postavila Martina Vovk, bodo odprli danes ob 20.00, na ogled pa bo do 9. aprila. Kronološko zastavljena razstava začenja pri projektih, s katerimi je Šalamun v šestdesetih letih začel vstopati v svet umetnosti kot član skupine OHO. Znotraj nje je ustvaril dela v duhu arte povera in body arta ter kot eden prvih umetnikov uporabil žive živali.

V materialnosti abstraktne slike
Medved, ki v Kopru delujočega Šalamuna spremlja vse od njegovih začetkov, pravi, da skupina OHO za njegovo umetnost ni bila bistvena. Sam stavi pri Šalamunu na slikarstvo. Na razstavi ga vpeljujejo umetnikovi prvi poskusi prehoda k temu klasičnemu mediju - pasteli - in t. i. action painting. Razstava popelje po Šalamunovem razvoju osrednjega medija njegovega opusa, v zanj najznačilnejših velikih formatih, v katerih je kot slikar samouk že sredi sedemdesetih let začel raziskovati materialnost abstraktne slike.

Avantura slikanja
Martina Vovk je spomnila na prepoznaven specifičen način slikanja, ki spominja na ritual, na "avanturo slikanja" brez vnaprejšnjega načrta dela. V maniri action paintinga je na podlago, položeno na tla, nanašal barve, pigmente, materiale, delal je tudi z malto.

Psihični pejsaž, krajine zadnjih let
Postavitev je razdelila na nekaj ključnih faz. Iz osemdesetih let je umetnik predstavljen prek znamenite serije velikih živalskih podob, pri čemer na razstavi prednjači bizon. Spremlja jo slika iz serije Sonca iz devetdesetih let, ki pomeni prelomno točko Šalamunovega slikarskega razvoja. Nadalje je kustosinja uvrstila serijo z naslovi grških otokov, ki jo zaznamuje slikarjevo raziskovanje abstraktne krajine, serijo mediteranskih krajin ter serijo podolgovatih slik Mah in srebro. Novo tisočletje je Šalamun začel z novimi krajinami, ki jih označujejo za sublimne ali kot "psihični pejsaž".

Prav bizone in sonca je Medved označil za premike v Šalamunovem slikarstvu. Poznejše obdobje je zaznamovalo vračanje k modrim vesoljem, ki kaže na posebno občutljivost med odtenki iste barve. Pozneje je te slike razširil tudi v prostor, kjer se je čutila posebna energija. Zadnje njegove slike pa so, tako Medved, "že rezultat ali posledica neke depresije, nekega stanja, v katerega je Šalamun zapadel v zadnjih letih in nas puščajo nekoliko hladne".

Umetnostni zgodovinar Sergej Kapus je o Šalamunu dejal, da je od samega začetka izpodbijal tezo, da je slika to, kar je, in da ni to, kar ni. Temeljni zastavek Šalamunovega vstopa v slikarstvo je po njegovem mnenju v tem, da mogoče ne obstaja vnaprej, ampak ga ustvari slikarjeva intervencija. "Stava Šalamunovega slikarskega rituala je v tem, da se nezmožno zgodi."