V galeriji Copro v Santa Monici so v sodelovanju s kultnim režiserjem osebno pripravili skupinsko razstavo, ki jo je navdihnila "temnejša plat Twin Peaksa" (ob tem sicer ni omenjeno, kaj natančno naj bi sploh bila njegova svetla stran). V serijo simboličnih naključij tako verjetno lahko štejemo podatek, da je galerija del nekdanje železniške postaje - in Laura Palmer, katere ime ima verjetno vsak oboževalec Twin Peaksa vtisnjeno v podzavest, je bila umorjena ravno v opuščenem vagonu vlaka.

Umetnost, v katero lahko ugrizneš
Razstavljena dela seveda povezuje rdeča nit - navdih črpajo iz lynchevske estetike oz. iz njegovega filma - na ogled pa je tudi nekaj ponatisov del samega Lyncha. Drugi eksponati so v veliki večini nastali posebej za to razstavo. Niti ne preveč neznano dejstvo je, da je pravzaprav tudi režiser sam kariero začel kot slikar. "Večina slik je takih, da jih pogledaš in greš lahko mirno naprej," je v preteklosti o likovni umetnosti nekje razlagal Lynch. "Večina umetnosti je zgolj lepa. Za svoje slike si rad predstavljam, da bi človek lahko vanje ugriznil, ne zato da bi jih pojedel ali poškodoval. Rad imam občutek, kot da slikam z zobmi. O svoji umetnosti pravim, da je 'slaba', ker ima slabo slikarstvo čisto svojevrstno lepoto. Ne gre za oblikovalski kos ali komercialni izdelek. Iz človeka izsili odziv."

Zaljubljen v Lauro
Celovečerni film Twin Peaks je Lynch posnel, ker se, tako kot številni oboževalci, "ni mogel odtrgati od njegovega sveta". "Zaljubljen sem bil v lik Laure Palmer in njena protislovja: sijoča na površju in razpadajoča navznoter. Hotel sem jo videti, kako živi, se premika in govori. Bil sem zaljubljen v ta svet in z njim še nisem opravil." Sheryl Lee, ki je v seriji Lauro igrala, se je počutila podobno: "Nikoli nisem mogla biti Laura, ko je bila še živa, vedno samo v spominskih prebliskih; film mi je pomagal, da sem se z likom soočila." Po Lynchevih besedah Twin Peaks: Fire Walk With Me tematizira "osamljenost, sram, krivdo in obup žrtve incesta, pa tudi notranji boj očeta".

Širše občinstvo očitno ni čutilo enako: že na premieri, na canskem festivalu leta 1992, so film sprejeli z žvižganjem in skoraj enoglasno negativnimi kritikami. Quentin Tarantino, ki je na tisti projekciji sedel v dvorani, je pozneje istega leta, denimo, komentiral: "Ko sem v Cannesu videl Twin Peaks: Fire Walk with Me, je David Lynch izginil že tako daleč v svojo lastno rit, da si ne želim videti ničesar drugega, dokler o njem ne slišim česa drugačnega. Pa sem ga ljubil. Ljubil sem ga!" Film je bil sicer silna uspešnica na Japonskem.