Pisali smo že, da je ta teden v francoski prestolnici vrata odprla Monumenta, vsakoletni projekt v Grand Palaisu, ki predstavi delo enega umetnika, ki je po naročilu francoskega ministrstva za kulturo s svojo umetnostjo napolnil 13.500 kvadratnih metrov razstavne palače.

Letos je bil na vrsti v Indiji rojeni Anish Kapoor, Turnerjev nagrajenec, ki si je za palačo na Elizejskih poljanah zamislil enega svojih značilno monumentalnih, monokromnih artefaktov, ki meri 38 metrov v dolžino in 70 metrov v širino. "Hotel sem zbuditi vtis, da je to, kar je pospravljeno v notranjosti, večje od prostora, v katerem je pospravljeno".

Celo Francozi so se navdušili nad nečim "uvoženim"
Britanski mediji so te dni zadovoljno poročali, da je Kapoorjev visokotehnološki cepelin ali pa, če hočete, gigantski rjavkasto-rdeč štiridelni balon iz PVC-ja, pariški umetniški svet pustil brez besed. Francozi, ti mojstri ennuija, so razkritje Leviatana menda pospremili z glasnimi vzkliki "Bravo!" in "Merci!". "Kot da je Grand Palais noseč," pišejo v Les Echos, Libération pa je opeval "fascinantno, slastno komoro odmevov".

Leviatan je v starozaveznem izročilu seveda morska pošast, ki je pogoltnila Jono - in videti Kapoorjevo umetnino od blizu naj bi obiskovalcu pomagalo razumeti, kakšen je občutek "v notranjosti kita". Ljudje bodo do 23. junija, kolikor časa bo razstava odprta, lahko stopili v osrednjega in največjega od štirih med seboj povezanih mehurjev, sicer pa bodo celotno stvaritev, ki ima skoraj tako površino kot nogometno igrišče, občudovali od zunaj.

Podpora Weiweiju
Leviatan je obenem tudi naslov knjige izpod peresa filozofa Thomasa Hobbesa, ki je v 17. stoletju pisal o političnih svoboščinah in nevarnostih premočnega ter preveč razbohotenega državnega aparata. 57-letni Kapoor je v tem kontekstu svojo stvaritev na odprtju posvetil kitajskemu umetniku in disidentu Aiju Weiweiju, ki so ga brez prave obtožbe kitajske oblasti priprle že več kot mesec dni nazaj.

Brez razlage ...
Kaj torej vse skupaj pomeni? "Tega ne nameravam razlagati," je bil za The Independent odrezav Kapoor. "Inštalacija naj bi pustila močan čustven vtis. Treba jo je izkusiti, ne opisovati."

... pa vseeno:
Zanj ima Leviatan več pomenskih plasti: je prvinska, neukrotljiva morska pošast; so iztezajoči se kraki države in je asociacija na skrivnostni akt stvarjenja - brezobličnost in neskončno odprtost možnosti neizoblikovane kepe gline, iz katere umetnik ustvarja.

Drugačno mnenje
Navdušenje pa kljub vsemu ni enoglasno: čeprav na papirju velikopotezen, Leviatan v živo ne izpolni obljubljenega, piše umetnostni kritik Nicolai Hartvig. "Ko se skozi črnino prehoda prebiješ v balonasto, sferično strukturo, Kapoor na pomoč pokliče svojo priljubljeno rdečo barvo, a v odtenku, ki je odvisen od spremenljive svetlobe v Grand Palaisu. Če prideš na oblačen dan, ne boš videl drugega kot motno rdečkasto meglico. Podobno tudi tekstura Leviatanovega drobovja niha od gumi podobnega videza do iluzije zloščenega parketa."
Si ni upal iti do konca?
Končni učinek je rahlo klavstrofobičen in manj dih jemajoč, kot bi človek pričakoval, je neizprosen Hartvig. "Obiskovalci so omejeni na tavanje po prvem od treh prekatov, strmo usločene stene pa vsem morebitnim plezalcem onemogočajo kukanje globlje v notranjost. Vse skupaj ima nekakšen pridih onemogočene raziskovalne ekspedicije, prepovedanega prostora - a ta občutek ostane neraziskan, skoraj zadušen pod odejo monokromne rdeče. Leviatan bi bil lahko meditativen, če bi uspešno bodisi stimuliral katerega izmed čutov ali pa nas prikrajšal za vse. A kaj, ko frustrirajoče pristane nekje na sredi in noče končati tega, kar je krotko začel."