Gibanje, ki se je razvilo v 60. letih prejšnjega stoletja, je bil del novega načina umetniškega udejstvovanja, ki je prekinil vez s tradicionalnim slikarstvom, umetniški medij je postalo telo.

Na Dunaju, kjer se je gibanje razvilo, je od začetka marca na ogled razstava del umetnikov, ki so presegali meje s kopanjem v krvi, blatu in urinu.

"Iskali so neposredno soočenje z resničnostjo, tako fizično kot psihično. Včasih do meja, ki jih je bilo težko prenašati," je povedala Eva Badura-Triska, kustosinja razstave Mein Körper ist das Ereignis (Moje telo je moja umetnost) iz dunajskega Muzeja za moderno umetnost (Mumok).

V svojem času nerazumljeni
Njihovo nastopanje, ki je vsebovalo spolnost, pitje lastnega urina in samopoškodovanje, je bilo za takratni čas popolnoma nesprejemljivo.

Vodilni predstavniki Otto Muehl, Hermann Nitsch, Guenter Brus in Rudolf Schwarzkogler so zaradi svojega razumevanja umetnosti in udejstvovanja prestajali tudi zaporne kazni.

"Akcionizem je pozival k osvoboditvi tradicionalnih vrednot in vztrajal v svoji umetniški drži. Dobro je premišljeno, ima natančno obliko in reference," je dodala Badura-Triska.

Razstava, ki bo na ogled do 23. avgusta, primerja gibanje akcionistov z drugimi oblikami performansa in body arta, predstavljeni pa bodo tudi umetniki in umetnice, kot sta Yoko Ono in Marina Abramović.

Samo gibanje je bilo v šestdesetih letih precej neznano, prepoznavno je postalo dvajset let pozneje, ko so se zvrstile razstave v Kölnu, Dunaju, Parizu in Los Angelesu.