V Bežigrajski galeriji 1 so odprli slikarsko razstavo Portreti. Živa Žitnik si v slikarstvu za izraz svojega občutenja sveta izposoja podobe ljudi, ki jih v življenju tako ali drugače pozna. Svojim slikam nadene imena znancev, hkrati pa z njimi nagovarja gledalce na čisto drugih ravneh. "Vsebina, zavita v podobe ljudi, ponuja različne načine gledanja. Gledalec se lahko zadovolji z obrazno podobo, če pa je pripravljen, ga slika pelje dlje," je pojasnila slikarka.

Skrivnostno zamišljeni obrazi
Žitnikova slika le obličja, ki pa niso le obličja znanih in priznanih ljudi, kot je pogosto v navadi pri portretiranju, temveč gre za portrete njenih znank in znancev, prijateljic in prijateljev, katerih podobe so nastale večinoma po ogledovanju fotografij, je v razstavni katalog zapisal kustos Miloš Bašin. Umetničine slikarske poteze sledijo anatomskim značilnostim portretirancev. Večinoma ujame trenutne izraze trpkosti in zazrtosti oziroma zamišljene in zazrte poglede v nam nedoumljivo okolje. Razstavljene podobe zaradi teh trenutkov ostajajo v domeni za vedno neznanega.

Ozadja slik ostajajo enobarvna in ne določajo prostora, v katerem je naslikani. Spremenjena so do te mere, da se opazovanje podob še bolj usmerja na bit podobe same. S tem avtorica upodobljence izseli iz prostora, v katerem so nekoč bili, in jim ga na novo dodeli, je prepričan Bašin.

Barve pričajo o notranjem življenju
Portreti imajo poteze in barve, ki jih sicer ne vidimo na človeški koži. Kot da bi slikarka želela z njimi opozoriti na zaznamovanost posameznika ali pa jih zaznamovati s svojimi čutnimi potezami, ki jih je doživela ob ogledovanju njihovih obrazov in ji pomenijo njihovo ponotranjenost.