Krajine, ki bi jih na trenutke lahko ustrezneje poimenovali kot študije svetlobe, so na ogled v razstavišču Buceriuis Kunst Forum. Razstava del Turnerjevih del je razdeljena v pet sklopov, ki jih zaznamujejo štirje osnovni elementi voda, ogenj, zrak, zemlja in zlitje vseh teh.
Direktorica muzeja Ortrud Westheider je skupaj Ines Richter-Musso izbrala 95 slik in akvarelov, ki prihajajo iz osrednje 'hraniteljice' Turnerjevih del, britanske Tate, in še nekaj drugih svetovnih galerij. Dela bodo na ogled do 11. septembra, zatem pa jih bodo postavili še v Krakovem in angleškem kraju Margate.
William Turner se je rodil leta 1775 v Covent Gardnu v Londonu in študiral na tamkajšnji Kraljevi akademiji, kjer je 1802 je postal njen stalni član, sedem let pozneje pa je bil imenovan za profesorja znanosti perspektive. Pri svojem delu je našel pri starejših krajinarjih, kot sta Nicolas Poussin in Claude Lorrain, zlasti s slednjim je 'tekmoval' pri slikanju svetlobe in njenega učinka na formo pokrajine.
Subtilno ustvarjanje razpoloženj v krajinah
Na Turnerjevo umetnost je pomembno vplivalo tudi potovanje v Italijo, kamor se je odpravil v letih 1819 in 1828. Že po prvem potovanju je v njegovem slikarstvu opaziti čiste, svetle barve in v celoti svetlejše koloristično subtilno ustvarjanje razpoloženj, nekaj, kar so kasneje stopnjevali impresionisti, pri Turnerju pa so se zgledovali tudi pointilisti.
Njegov abstraktni razkošni barvni izraz zadnjega obdobja lahko občudujemo na delih, kot so slike Snežni metež (1842), Sončni zahod v Benetkah (1943) in Sončni vzhod na gradu Norham (1835-45).