Sezona nagrad se včasih zdi utrujajoče predvidljiva in rutinirana (glej: prvi stadij promocije Jokerja), a včasih prinese tudi kako dobrodošlo presenečenje: ob prvih napovedih filma Prevarantke na Wall Streetu si nismo mogli predstavljati, da bomo dramo o striptizetah, ki jo je navdihnil članek Jessice Pressler v New York Magazinu, kdaj omenjali v isti sapi s potencialnimi oskarjevskimi nominacijami. Prevarantke so hkrati točno tak film, kot bi lahko pričakovali ‒ če vas vznemirja obet seksi plesov ob drogu, ne boste prikrajšani ‒ obenem pa pod bleščicami in krznom skrivajo še eno, kompleksnejšo zgodbo o sodobni družbi, porazdelitvi moči in vlogah spolov. Končni izkupiček je mainstreamovski, popkorn film, ki pa svoje poante nikoli ne zavije v moraliziranje ali v krilatice o opolnomočenju žensk.

Scenaristka in režiserka Lorene Scafaria ne odvrača pogleda od nizkotnih dejanj naših protagonistk, a ima posluh za kompleksno naravo in spremenljivost ženskih prijateljstev. Če boste vili roke nad "poveličevanjem" zločinskega početja, ki ga film tematizira, upam, da ste to počeli tudi ob Scorsesejevih Dobrih fantih in nepregledni množici drugih mafijskih filmov. Naše "junakinje" so brez dvoma antagonistke ‒ in kot take fascinantni liki, karizmatične in neobremenjene z lažno skesanostjo za svoj pohlep. Taki junaki so nas od nekdaj privlačili prav zaradi svoje nebrzdane žeje po nadvladi in poroga zakonu ‒ zakaj bi moralo biti kaj drugače, kadar so ženske?

Da pa tokrat nimamo opravka s klasičnim mafijskim filmom, še manj pa s tipičnim filmom o striptizetah, dokaže že prizor, v katerem spoznamo matico stripkluba, Ramono (Jennifer Lopez): njena dih jemajoča točka ob drogu je na prvi pogled posneta za naslajanje moškega občinstva (v klubu in v kinodvorani), a v resnici vsebuje nezgrešljiv element čudenja in poudarka plesalkine atletskosti, moči, vzdržljivosti. Ramona je zastrašujoča v enaki meri kot seksapilna. Kadar se kamera za hip odvrne od nje, ne poišče strank, ki Ramono zasipajo z bankovci, ampak novinko Destiny (Contance Wu), ki z mešanico zavisti in neprikritega občudovanja spremlja dogajanje na odru. Takrat še ne sluti ‒ ali pa se ji, ko jo Ramona pozneje na terasi zaščitniško zavije v svoj krzneni plašč, morda že dozdeva ‒, da bo starejša kolegica v naslednjih letih njena najboljša prijateljica, zaupnica, materinski lik in najhujša sovražnica. Njun protejski odnos je srce in duša filma, pa čeprav si Scafaria ne more kaj, da ne bi vsaj enkrat eksplicitno pokazala s prstom na to, kdo so pravi zlikovci: raznorazni "volkovi z Wall Streeta", ki so kradli vsem in vse, kar se je dalo krasti, dokler se jim ni sistem sesul na glavo. Predstavljajte si Veliko potezo (The Big Short), a veliko manj samovšečnega pojasnjevanja.

Ramona, ki ima očitno šibko točko za "potepuške mačke", Destiny vzame pod svoje okrilje. Skupaj zacvetita v okolju, kjer se je dalo ‒ kljub zajedavskim menedžerjem, močni konkurenci in včasih nevzdržnim strankam ‒ popolnoma zakonito služiti kupe denarja. A nad vsemi temi leti prosperitete (šampanjca, ogromnih avtomobilov, loboutink in diamantov) visi senca propada: film redno preskakuje v leto 2014, ko je Destiny le še Dorothy z nevpadljivim pažem in poslovno garderobo. Z zadržanim odporom popisuje svojo zgodbo pred diktafonom raziskovalne novinarke (Julia Stiles). Pripoveduje nam, kar smo že slutili: veliki zlom leta 2008 je v hipu spremenil vse. Ko je šlo gospodarstvo v franže, so reke denarja, ki so se prej vile skozi klube, v hipu presahnile. Nekako je bilo treba preživeti, in Ramona je imela idejo.

V osrednji etapi Prevarantk, ko naše protagonistke razvijejo, preizkusijo in izpilijo svojo "operacijo", je težko zgrešiti radostni ton revanšizma, robinhoodovskega obračuna z zgornjim enim odstotkom, ki je "kockal s pokojninami gasilcev" in jo odnesel brez kakršnih koli posledic. (Treba je povedati, da so bili reveži, med katere so razdelile denar, kar one same.) Manjša ekipa prijateljic iz kluba je po barih iskala možake z rolexi in poročnimi prstani, jim na skrivaj v viski podtaknila mešanico ketamina in ectasyja, ter jih nato samo še na pol zavestne odvlekla v svoj stripklub in tam izžela njihove kreditne kartice do limita.

Zaradi komičnega tona teh podvigov je težko čutiti kako globljo empatijo do tipov, ki so s cinizmom in aroganco toliko let kraljevali na vrhu prehranjevalne verige. (Je koga težilo pretirano sočutje do kazinojev, ki jih je v različnih priredbah Oceanovih osem na muho jemal Danny Ocean?) A Ramona se ni ustavila pri tem. Ko so preigrale svoj repertoar preverjenih strank/tarč, so se začele lotevati tudi naključnih moških. In včasih je bil med njimi kakšen, ki si cene te divje noči ni mogel privoščiti. Gangsterke so v hipu manj glamurozne, ko ropajo nekoga, ki zaradi njih ne bo mogel odplačati svoje hipoteke. Scafaria brez olepševanja pokaže tudi razdejanje in obup, ki so ga tatice pustile za seboj.

V inteligentno sestavljeni igralski zasedbi boste predvsem na začetku filma uživali v majhnih vlogah Cardi B (vloga je poklon resničnim začetkom njene kariere) in Lizzo (na flavti!), sicer pa so del ekipe še Trace Lysette, Mercedes Ruehl, Lili Reinhart in Madeline Brewer; Keke Palmer poskrbi za komične vložke. Constance Wu, ki je po uspehu Noro bogatih Azijcev končno globalno prepoznavna, uspe združiti elementa krhkosti in žilavosti v glavni vlogi Destiny ‒ a najbrž se tudi ona sama zaveda, da jo zasenči Jennifer Lopez. Vsestranska Lopez, ki nikoli ni imela kritiško pretirano hvaljene filmske kariere (Gigli je še zdaj predmet posmeha), morda ni igralka z ogromnim razponom, a za Prevarantke z Wall Streeta je bila idealna izbira. V vlogo projicira del (zunajfilmskega) imidža J-Lo, Jenny from the block, kot jo poznamo že desetletja: seksi, samozavestna, mogul v petnajstcentimetrskih petah, neustavljiva sila. Zelo lahko je razumeti, kako je Ramona v svojo orbito pritegnila tako zveste podanike kot nemočne žrtve. Znotraj tega mita izkleše presenetljivo ganljive trenutke intime in avtentičnosti, kadar potegne Destiny v zaščitniški objem ali skrbi za svojo hčerko. Ramona je prototip mafijskega dona, ljubeče glave družine, ki ne pozna usmiljenja, ko gre zares, a je obenem človeško unikaten lik z usodno napako neuklonljivega upanja.

Prevarantke z Wall Streeta je eden tistih redkih popolnoma gledljivih, mainstreamovskih in zabavnih filmov, ki imajo obenem tudi smotrno in niansirano podano poanto. Če bomo v letošnji sezoni nagrad spet debatirali o tem, kako je skrajni čas, da stripovske filme pripustimo v panteon čaščenih in spoštovanih, ne vidim razloga, zakaj si tukaj obravnavani film ne bi zaslužil enakega pridržanja predsodkov.

Ocena: 4+; piše Ana Jurc