Že ob prejšnjem delu grozljivke Tisto smo se strinjali, da je s filmskimi upodobitvami Stephena Kinga križ, da se za vsako Sijanje (1980) ali Carrie (1976) najde vsaj eno kilavo Mačje pokopališče (v 1989 in po novem še v 2019!).
Deloma se razlog za to skriva v pomenski gostoti in kompleksnosti Kingovih grozljivk: psihološke travme in interno grozo, ki pisatelja najbolj zanimajo, je pač težko pokazati na način, ki ga zahteva filmski medij. In prav Tisto je roman, ki je v dobrem in slabem eden Kingovih najbolj vzorčnih in najtežjih za priredbo ‒ pa čeprav ima na prvi pogled kar nekaj "oprijemljivih" pošasti. (Smo že omenili morilskega klovna?) Pripoved je razpeta med dve časovni ravni (predlani sem se pritoževala, da bi kompetenten režiser obe stlačil v en film, kar je bil najbrž površen zaključek), a se v obeh primerih vrti okrog iste tesno povezane skupine prijateljev.
Tisto je epska, detajlirana, v svoji biti res zelo grozljiva pripoved, ki učinkuje le, če z junaki prebijemo veliko časa in jih poznamo do obisti. Bolj logičen pristop kot en sam film bi bil torej miniserija, podobno kot tista iz leta 1990 s Timom Curryjem v glavni vlogi, ki jo še vedno mnogi navajajo kot nenadomestljiv ideal ‒ čeprav sumim, da predvsem iz nostalgičnih vzgibov.
Že zaradi "drugega poglavja" v naslovu je najbrž jasno, da boste Tisto razumeli le, če ste že videli predlanski film istega režiserja, Andyja Muschiettija. Ista skupina prijateljev, ki se je pred 27 leti s krvno prisego obvezala, da se bo vrnila v Derry, če groteskna nakaza ni dokončno mrtva, mora seveda še enkrat ‒ in poslednjič ‒ obračunati z ultimativnim Zlom, ugnezdenim v kanalizaciji pod mestom. Ta entiteta, ki je nikoli ne krstijo za nič drugega kot "Tisto", se manifestira v več oblikah, najpogosteje pa kot priskutni klovn Pennywise z žiletkastim zobovjem (Bill Skarsgård).
Podobno kot v prvem delu se scenarij Garyja Daubermana tudi tokrat precej zvesto drži Kingovega romana: Bill (James McAvoy), Beverly (Jessica Chastain), Ben (Jay Ryan), Richie (Bill Hader), Stanley (Andy Bean) in Eddie (James Ransone), vsi uspešni v svojih karierah (in malo manj v zasebnih življenjih), dobijo po skoraj treh desetletjih telefonski klic iz Derryja, ki so ga na nezavedni ravni ves čas čakali: Mike (Isaiah Mustafa), edini član sedmerice, ki ni zapustil rojstnega kraja, je priča novemu nizu nepojasnjenih umorov. Čeprav ne vejo natančno, kaj vse so kot otroci prestali v Derryju (Pennywise ima v svojem repertoarju tudi nekakšen urok pozabe), se pozivu niso sposobni upreti ‒ razen Stanleya, ki izbere drugačno "rešitev" problema.
Igralska zasedba je izbrana absolutno neoporečno: vsi odrasli protagonisti so v hipu prepoznavni kot starejše različice zasedbe prejšnjega filma. Zakaj torej novi film, ki je posnet na enaki ravni in v istem tonu kot njegov predhodnik (tj. najbolj gledana premiera grozljivke vseh časov), žanje v najboljšem primeru mlačne kritike in odzive?
Deloma je razlog v sami zgodbi: prvo Tisto je imelo na svoji strani nekaj pomembnih adutov: našo nostalgijo po napol pozabljeni miniseriji, sijajen nabor otroških igralcev in trend sklicevanja na mladinske klasike osemdesetih (kot to počne serija Stranger Things). Film je znal v zavest priklicati globoko zasajene spomine na primarne strahove in fobije iz otroštva. Trzavi gibi plešočega klovna počasi izgubijo element presenečenja, a film je bil vseeno od začetka do konca prežet z mračnim vzdušjem groze. Če vajo ponoviš z odraslimi protagonisti, se neizbežno izgubi del čudenja in vere v nadnaravno, pa tudi del vitalnosti in optimizma, ki ga premorejo štorije o klapah neločljivih mulcev.
Zdi se, da je Muschietti vedel, da v bitki skoraj ne more zmagati: lik odraslega Billa, ki je zdaj pisatelj in hollywoodski scenarist, a nikakor ne zna sestaviti koherentnih razpletov svojih zgodb, je duhovit metareferenčen pomežik večnim očitkom, da King svoje romane praviloma zastavi veliko močneje kot zaključi. (Drugo očitno referenco na pisatelja boste definitivno prepoznali, ko jo vidite.)
A ne gre samo za to, da je drugo poglavje osedlano s konceptom bizarnega staroselskega rituala, s katerim se roman konča ‒ ključna razlika med filmoma je osnovno razumevanje "groze". Prvi film se je ukvarjal predvsem z občutki nemoči in ogroženosti, ki jih najranljivejši posamezniki ‒ otroci ‒ doživljajo v svetu, kjer sicer nič ne preži iz kanalizacije, a zato obstajajo spolna zloraba, nasilništvo med vrstniki, smrt v družini, starševsko zanemarjanje in rasizem. Drugi film je namesto vsega tega zaposlen predvsem s strašenjem nas, gledalcev.
Kar je bilo prej razmislek o vseh oblikah trpinčenja, ki ga družba izvaja nad šibkimi, je zdaj samo še tipična grozljivka, serija ohlapno povezanih epizod o srečanjih z ostrozobo pošastjo.
Zaradi velikega števila protagonistov, ki morajo dobiti vsak svoje soočenje s Pennywisom, se film razbohoti na skoraj tri ure, kar je za grozljivko odločno preveč. Pa tudi ta minutaža ni dovolj, da bi lahko scenarij vseh sedem junakov razdelal kot tridimenzionalna bitja, za katera nam mora biti mar. Pomaga si z bližnjico: nameče cel kup spominskih navezav na preteklost, na mlajše različice druščine, na katere smo navezani že od prejšnjič. (Dolgovezno je tudi to, da se "Zgube" sami ne spomnijo, da so Zgube, in zato ogromno časa izgubijo s postopnim spominjanjem.) Repetitivna soočanja s Pennywisom se stopnjujejo proti antiklimaktičnemu razpletu, ki z nobeno količino posebnih učinkov ne more upravičiti vseh ambicioznih nastavkov.
Če odmislimo dolžino in opisane težave z zgodbo, Drugo poglavje v resnici ni slab film: po tehnični plati je narejen kompetentno in na trenutke duhovito. Diapazon groze, s katero se poigrava, je širok: dobili boste vse od elementov slasherja do deltorovskih nočnih mor in celo body horrorja; ton in razpoloženje sta skladna s prejšnjim filmom. Kot grozljivka o psihopatskem serijskem morilcu je Tisto zadovoljiv izdelek. Samo ne pričakujte, da bo imel kak nov uvid v nagnito dušo zaspanih ameriških mestec, ki so od nekdaj Kingovo literarno igrišče in kjer je sovraštvo v vseh svojih inkarnacijah dobilo poslikan klovnovski obraz.
Ocena: 3,5; piše Ana Jurc
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje