Tudi Viljem II. je bil nekoliko 'sumljiv'. Uniforme je menjal kot po tekočem traku in pompoznost ga je sploh privlačila. Bil je tudi velik egocentrik, Nemčijo je popeljal v prvo svetovno vojno in še vedno so žive razprave, ali ga ni morda – tudi zaradi pomanjkanja izrazov naklonjenosti staršev – pestila tudi duševna bolezen. Zgodovinar Volker Ullrich je na kratko povzel: "Bil je negotov in aroganten, nor na moderno tehnologijo in hkrati zaljubljen v pomp in teatralnost." Tako je tudi nadvse užival v postavljanju nacionalnih spomenikov; med njegovo vladavino so tako na primer postavili kar okoli 300 spomenikov, posvečenih njegovemu očetu Viljemu I., ki pa mu misel na spomenike, posvečene njegovi osebi, sploh ni bila ljuba.
Teatralnost in norost, združeni v 'vsakem' (?) Hohenzollerju
No, teatralnost in (nedvomna) duševna bolezen sta bili tudi del življenja Viljemove sestre Charlotte. Prav ona je kleč knjige Skandal im Jagdschloss Grunewald (Škandal v lovskem dvorcu Grunewald) nemškega zgodovinarja Wolfganga Wippermanna. Knjiga namreč razkriva Charlotte kot organizatorko divjih zabav, bolje rečeno orgij, ki so se pogosto končale s krvavimi dvoboji uglednih mož, ki so se jih udeleževali. Vse skupaj se je menda začelo prav v lovskem gradiču v Grunewaldu v bližini Berlina. Kot piše Wippermann, se je januarja 1891, torej v času, ko sta se Viljem II. in njegova cesarska vlada ukvarjala predvsem s protekcionizmom v zunanji trgovini, 15 visokih članov cesarske družbe po drsanju udeležilo prav posebne zabave. Možje, ki so bili v javnosti vzor puritanstva, vzdržnosti in moškosti, so na koncu pristali … v isti postelji. Ženske so se znale zabavati po svoje. Homoseksualnost je sicer takrat veljala za hudo, tudi nalezljivo bolezen.
Verižna kadilka, ki konča v bolnišnici za duševne bolezni
Vloga gostiteljice Charlotte ni povsem dorečena. Po zabavi so se namreč pojavila izsiljevalska pisma, ki so udeležencem grozila z izdajo njihove udeležbe v grešni zabavi. Wippermann meni, da je morda pisma napisala prav Charlotte, verižna kadilka, katere življenje se je po dolgem zdravljenju leta 1919 končalo v psihiatrični bolnišnici. Pravzaprav je ta dogodek le dopolnil celovitost družinske farse Hohenzollerjev. Potem ko je konec oktobra 1918 Viljem v manevru, zelo podobnem strahopetnemu begu, iz Berlina odpotoval v belgijski Spa in tam dočakal konec vojne, je bil leta 1919 po neslavnem odstopu že v azilu. Nemčija ga ni več potrebovala in v domovino se tudi ni vrnil. Sestra Charlotte pa je torej prav tako kmalu odšla.
Razprava celo v Reichstagu
Ni torej neverjetno, da je bila izsiljevalka prav Charlotte. In izsiljevanje se je posrečilo. O dogodku v Grunewaldu se je razvedelo v berlinski visoki družbi, obveščen je bil tudi Viljem in o razvratni zabavi se je razpravljalo celo v Reichstagu. Velika tarča izsiljevalskih pisem je bila grofica Hohenauska, katere ljubezensko življenje je bilo zelo razvpito. V aferi se je znašel tudi njen mož Friedrich von Hohenau, znani homoseksualec, ki je bil vpleten tudi v drugo veliko afero nemške aristokracije med vladavino Viljema II. Šlo je za obtožbe razmaha homoseksualnosti v prijateljskem krogu Liebenberger Kreis, katerega ključni član je bil prav Viljem II.
Ker je pač bil cesar, je Viljem seveda želel "obračunati" z glavnimi protagonisti afere. Vsaj na videz. Kot odgovornega za razvrat v Grunewaldu je aretiral vodjo protokola in ceremoniala na svojem dvoru Leberechta von Kotzeja, po katerem je afera tudi dobila ime Afera Kotze. No, zaradi pomanjkanja dokazov so Kotzeja izpustili iz pripora. Za Kotzeja pa to ni pomenilo tudi konec afere. Več udeležencev zabave, ki so bili verjetno krivi prav toliko kot on, ki je bil najbrže le zaradi nujnega izboljšanja ugleda kroga okoli Viljema II. žrtveno jagnje, je izzval na dvoboj. V enem je tudi umrl. Verjetno kot žrtev, saj naj bi verigo neprijetnih in krvavih dogodkov sprožila prav neuravnovešena Charlotte.