Detajl freske, na kateri je Simone Martini upodobil vojskovodjo Guidoriccia da Fogliana. Delo je nastalo kot spomenik uspešnemu vojskovanju proti Firencam z zavzetjem mest Montemassi in Sassoforte. Foto:
Detajl freske, na kateri je Simone Martini upodobil vojskovodjo Guidoriccia da Fogliana. Delo je nastalo kot spomenik uspešnemu vojskovanju proti Firencam z zavzetjem mest Montemassi in Sassoforte. Foto:
Simone Martini
Domnevni Martinijev avtoportret. To je detajl freske Čudež z obujenjem mrtvega otroka na kapeli sv. Martina v cerkvi sv. Frančiška v Assisiju.

Slavno fresko z Guidoricciom da Fogliano je za siensko Palazzo Pubblico naslikal znani srednjeveški slikar Simone Martini, ki ga tokrat predstavljamo v rubriki Živel, ustvaril, ostal v spominu. Martini se je verjetno izučil v Ducciovem krogu, njegov način slikanja – dekorativno uporabo barv in vzorcev - pa prinesel v dvorsko skrajnost.

Simone Martini se je rodil okoli leta 1284 v Sieni. Leta 1317 ga viri postavljajo v Neapelj, kjer je bil slikar kralja Roberta Anžuvinskega (1309-1343), sicer pa je sloves slikarja, ki je skupaj z bratom v rodnem kraju vodil pomembno slikarsko delavnico, zelo zgodaj segel daleč prek meja njegovega mesta. Okoli leta 1340 je odpotoval na jug Francije v Avignon, ki je bil takrat sedež papeškega dvora, na tem pa ostal do svoje smrti.

Čas, ko v italijansko slikarstvo vstopi realizem
Na papeškem dvoru je med drugim naslikal portret Petrarcove Laure. Podoba slavne pesniške muze se je žal izgubila, zato pa lahko potezo Martinija in njegove delavnice spremljamo na nekaj najpomembnejših slikarskih delih italijanskega srednjega veka, ki so že napovedovala prebujanje renesanse. To je bil namreč čas, ki je po eni strani še vedno kazal sledi bizantinskih vplivov, po drugi strani pa vse bolj prevladujoče navduševanje nad realizmom. Slikarji so si prizadevali k anatomsko pravilnemu oblikovanju teles, bolj realistični umestitvi v okolje in upodabljanju figur s prepričljivejšo psihologizacijo. Oba tokova sta se zlila na prehodu iz 13. v 14. stoletje, vse 'glasnejši' realizem pa spremljamo v slikarstvu vseh takratnih umetniških središč; poleg Siene so to seveda tudi Firence, Pisa, Rim, Padova, Bologna in Milano.







Maesta, 1315-1321 (Siena Palazzo Pubblico). Martinijeva Maesta je največje siensko javno naročilo po slavni Ducciovi Maesta. Na freski v Sala del Gran Consiglio vidimo Marijo z detetom na prestolu z gotskimi formami. Na obeh straneh se jima poklanjajo stoječi svetniki in klečeči angeli. Medtem ko kažejo prvi Ducciev vpliv, so drugi nadaljevanje Giottovega dela. Naslikano svetlobo Martini uspešno dopolnjuje s tisto pravo, ki osvetljuje delo skozi okno dvorane.
Oznanjenje, 1333 (Uffizi v Firencah. Trenutek, ko nadangel Gabriel Mariji oznani, da bo rodila sina, je Martini postavil na zlato ozadje, obdal pa ga je z okvirjem, ki spominja na prerez gotske katedrale. V osrednji del je postavljeno samo Oznanjenje, v stranskih pa spremljata prizor lokalna svetnika Ansano in Giustina, ki ju je naslikal Lippo Memmi. Marijo vidimo z molitvenikom v roki v nekoliko prestrašeni drži, saj še ne razume, kaj se dogaja. Nadangel ji izroča oljčno vejico, simbol miru, simbol Marijine čistosti pa so bele lilije v ozadju. Obrobljen s serafini se proti Mariji spušča golob, Sveti duh.
Freska s konjeniško podobo Guidoriccia da Fogliano je del stenske poslikave v t. i. Sala del Mappamondo (dvorana svetovne karte), kjer se še danes vidijo sledi Lorenzettijevega zemljevida.
Sv. Martin daruje plašč. Freska v kapeli sv. Martina v Assisiju, 1312-1219. Poslikava kapele sv. Martina v Assisiju je gotovo najpomembnejše delo Martinijevega opusa. Kapela je v celoti prekrita s freskami, ki v desetih prizorih pripovedujejo zgodbo pomembnega francoskega srednjeveškega svetnika, sv. Martina iz Toursa. Na tem prizoru vidimo prezeblega berača, ki mu sv. Martin nesebično podari plašč.
Sanje sv. Martina, freska v kapeli sv. Martina v Assisiju, 1312-1219. Svetemu Martinu se v sanjah prikaže Jezus in vitez se odloči, da se bo odpovedal orožju. Oblikovanje prostora spominja na Giottove škatlasto oblikovane notranjščine, prav tako pa prepoznamo dekorativno uporabo vzorcev, torej nekaj, kar je še dediščina Duccievega slikarstva.
Sveta družina, 1342 (Walker Art Gallery v Liverpooolu). Pred nami je trenutek, ko se 12-letni Jezus vrne iz templja, kjer se je zapletel v diskusijo s pismouki, Marija in Jožef pa sta ga medtem nestrpno iskala. Medtem, ko na Jožefovem obrazu razbiramo nemir, pa je Marija povsem umirjena, saj se že zaveda, kdo je njen sin in kakšno vlogo bo odigral v zgodovini. To delo je gotovo eno od vrhuncev v izražanju pozornosti zajetju psihološkega stanja upodobljencev in mimike njihovih obrazov.
Allegoria Virgiliana, okoli 1340 (Biblioteca Ambrosiana v Milanu). Gre za naslovnico Servijevega komentarja k Vergilovim delom. Vergil je upodobljen v trenutku navdiha, ob njem pa stojita Enej, ki ponazarja Eneido, kmet med obrezovanjem trte kot Georgike, in pastir pri molži, ki predstavlja Ekloge. Možakar, ki odgrinja zaveso, je Servij.