Stendhalove (1783-1842) misli so zgovorne. In obenem kratkočasno branje za vse (laične) psihologe ali psihoanalitike. Naj jih nekaj zapišem. "Moj prvi spomin sega k dogodku, ko sem v lice ali v čelo ugriznil gospo Pison du Gallandovo /…/ Še zdaj jo vidim pred seboj, petindvajsetletno žensko, vso debelušno in močno naličeno. Najbrž me je prav njena šminka spodbodla k dejanju." "Zaljubljen sem bil v mamo. /…/ Z dna srca sem sovražil očeta, kadar naju je zmotil pri poljubih." "Teta Séraphine je izjavila, da sem hotel ubiti gospo Chenevazovo." Zadnji citat zahteva pojasnilo. Šlo je za dogodek, ko je malemu Stendhalu – tedaj seveda še ni doživel fascinacije z razlago starogrške umetnosti arheologa Johanna Joachima Winckelmanna in se zato še ni imenoval Stendhal, ampak Marie-Henri Beyle – z balkona (po nesreči) padel nož in oplazil gospo Chenevazovo. Stendhal je imel težave z ženskami; po zgodnji smrti ljubljene matere se je do konca življenja jalovo zaljubljal v lepotice, ki so mu prekrižale pot. Težave pa je imel tudi z očetom, ki ga je strastno sovražil in ga krivil za materino smrt. Ja, Stendahlovo pisanje, predvsem pa njegova literarizirana biografija Življenje Henryja Brularda velja za prvi moderni opis ojdipovega kompleksa.
Oblikovanje Stendhala kot intelektualca
Življenje Henryja Brularda, ki je v prevodu Jaroslava Skrušnyja izšlo pri Študentski založbi, je obenem prikaz oblikovanja Stendhala kot intelektualca. Kot nam pove Skrušny, je Stendhal po srečanju z Molierovo dramatiko izjavil, da si želi le to, da bi nekoč imel sobico v Parizu, kjer bi v miru pisal kot kakšen Moliere. V mladosti si želi, očaran z glasbo Rossinija, Cimarose in Mozarta, postati skladatelj, a zato nima potrebne glasbene izobrazbe; namesto tega se loti pisanja biografij skladateljev. Piše tudi biografijo Napoleona (več o tem nekoliko pozneje) in se veliko ukvarja s slikarji. Kot kratko zastranitev omenimo, da bo Študentska založba po prevodu Stendhalove avtobiografije naslednje leto izdala še Stendhalov roman Medenka (prav tako v prevodu Jaroslava Skrušnyja) in da se pripravlja še izdaja Stendhalovih spisov o umetnosti in o nekaterih drugih temah.
Slava vsem morilcem kraljev
V lepih umetnostih, s katerimi se navsezadnje začne tudi Stendhalova avtobiografija (omenja Rafaelovo fresko Judite in spominja se Rafaelove Preobrazbe), Stendhal išče vez z izgubljeno materjo. "Mama je bila redko nadarjena za risanje," pove Stendhal, ki je lepe umetnosti spoznaval tudi prek starega očeta po materini strani. Tudi sicer se je bolj kot za Beyla imel za Gagnona. Tako se je pisal njegov stari oče, zavzet voltairijanec, zdravnik, ki se je veliko zanimal za lepe umetnosti. Pri njem je Stendhal spoznal tudi Enciklopedijo in razsvetljence, tudi Voltaira, katerega je imenoval "francoski Luter". Prav modro vezana d'Alembertova in Diderotova Enciklopedija, ki je bila tudi v domači očetovi knjižnici, je bila za Stendhala 'odrešitev'. Prek nje in prek starega očeta se je oblikoval v zagovornika novega režima, tudi Napoleona, in nasprotnika ancient régima, v katerega realnosti je živel njegov oče, predstavnik politično zakrknjene provincialne buržoazije. In Stendhal potem piše, da ga je ob novici o smrti Ludvika XVI. prevzel »neznanski občutek radosti«. Kot v predgovoru k Življenju Henryja Brularda piše Béatrice Didier, pa je Stendhal poročal tudi o tem, da je "med pisanjem nalog v orehovo klop strastno in potrpežljivo vrezoval imena ljudi, ki so kdaj umorili kakšnega vladarja".
Tiranijo je sovražil in sovražil je tudi njeno domačo različico, zato pa tudi domači kraj Grenoble, v katerem se je počutil ujetega. Tako je označil Grenoble: "Grenoble je zame kot spomin na zoprno prebavno motnjo; od nje ne preti nobena resna nevarnost, vzbuja pa odvraten gnus." Veliko je sanjal o Italiji, ki jo je primerjal z Avignonom, o katerem mu je mati pripovedovala, da tam rastejo pomaranče. In v Italiji se je pozneje – gre že za leta, ki jih avtobiografija ne zajame – znašel kot diplomat. Tudi do Trsta je prišel, kjer so umorili njegovega ljubljenega Winckelmanna, po čigar rojstnem kraju Stendhalu se je poimenoval. Winckelmannova znamenita sintagma "tiha veličina in plemenita preprostost" kot opis starogrške umetnosti, je bila tudi njegovo geslo. In očarano je strmel v dosežke italijanske renesanse, ob čemer ga je popadla omedlevica in ga za nekaj dni 'poklapala' slabost, iz česar je izšlo poimenovanje Stendhalovega sindroma. Gre seveda za znano 'bolezen', ko se posameznik ob pogledu na veličastna umetniška dela začne čutiti majhnega in šibkega, vse skupaj pa lahko kulminira v omedlevici.
Egotizem ni isto kot egoizem
Stendhalov sindrom, ojdipov kompleks … Ne, nismo še pri koncu z opisom 'izvirnih anomalij' Stendhalove psihe. Navesti je treba vsaj še egotizem. Ne gre ga zamenjevati z egoizmom, ki ga je, kot piše v spremni besedi Igor Grdina, Stendhal imel za – poleg neumnosti – sovzrok prihodnjega angleškega propada. Stendhal je bistvo egotizma v nasprotju z egoizmom opredelil: "V ospredju prvega je osebni zaimek jaz, medtem ko trdno jedro drugega predstavlja svojilni zaimek moj." Egotist živi v svojem svetu in ne poskuša zavzeti vsega sveta. Ničesar se ne poskuša polastiti, ampak živi po svoje. Morda osamljeno, vendar pa svet popolnoma obvlada na svoj način. Ta egotizem, katerega je Stendhal naredil tudi za bistvo junaka svojega romana Rdeče in črno, je vplival tudi na to, da so Stendhala imeli za ne 'čistega' realista, ampak za pisatelja med realizmom in romantiko.
Sam na sebi je bil Stendhal zagotovo romantična oseba, ki je občudoval Italijane, ker so še znali (dobesedno) na smrt zaljubiti. V svoji študiji o ljubezni je med drugim o pojavu tega 'zagonetnega' čustva pisal: "V opuščene globine salzburških rudnikov soli se vrže veja, ogolela zaradi zime; dva ali tri mesece pozneje se potegne na svetlo, pokrita z bleščečimi kristali: najmanjše vejice, tiste, ki niso debelejše od siničje nožice, so okrašene z neštetimi lesketajočimi in oslepljujočimi diamanti; prvotne veje ni več mogoče prepoznati." Sam je že vedel, kaj pomeni notranje vrenje zaradi 'infeciranosti' z ljubeznijo. Zaradi svoje neprivlačne pojave je grozno trpel, čeprav se zdi, da je v tem trpljenju in v trpljenju neuslišane ljubezni tudi užival; oziroma da je to boleče stanje častil kot vir navdiha.
Z romantiki je Stendhala povezoval tudi siloviti način ustvarjanja, ki je bil povsem nasproten Balzacovi pikolovskosti in nenehnemu popravljanju že zapisanih stavkov. Sicer si je po Skrušnyju tudi Stendhal prizadeval (vsaj na videz) za znanstveno akribijo. Piše številne opombe, v katerih samega sebe opominja, da mora preveriti še kakšen podatek, krajevno ime ali letnico, vendar pa je očitno, da je v pisanju precej 'svoboden'. Vseeno do konca življenja za svoj vzor ohrani Shakespearja. Pri njem ceni, da v visokem literarnem jeziku pripoveduje o življenjskih dejstvih. Sam pa pravi, da vedno išče stavke, ki bodo pri bralcu vzbujali smeh. Tega vidi kot sredstvo za vzpostavljanje prave distance do predmeta pisanja. Z distanco je Stendhal očitno imel nekaj težav. A jo je naredil za krepost. Tako lahko razumemo tudi uresničitev njegove nekoliko samoljubne pripombe, da bo leta 1890 slaven. In slaven je še danes.