Na predstavitvi načrtov za slovesnost ob dnevu spomina (ang. Armistice Day) – 11. novembra zavezniški narodi prve svetovne vojne praznujejo odložitev orožja – je Danny Boyle prostodušno priznal, da mu je "absolutno pomagalo", da je odkorakal od projekta James Bond, ko gre za slovesnost ob dnevu spomina. V okviru svojega projekta bo ljudi povabil, da se v kar največjem številu zberejo na plažah Velike Britanije, kjer bodo v pesku ustvarjali portrete padlih v prvi svetovni vojni – portrete, ki jih bo nato odplaknilo morje.

"Absolutno, obupano sem si želel biti del projekta," pravi režiser, ki se je v podobni vlogi enkrat že sijajno odrezal; režiral je odprtje olimpijskih iger v Londonu leta 2012. "Moje sodelovanje bi bilo zaradi dela pri Bondu delno okrnjeno. Ampak res res sem hotel sprejeti ponudbo, ker je velika čast, da si lahko del nečesa, kar bo skušalo nagovoriti čisto vse državljane ... in to ne prek običajnih kanalov, kot so kinodvorane."

O Bondu več kdaj drugič
Oskarjevec ob tej priložnosti ni hotel razglabljati o "umetniških razhajanjih", zaradi katerih je avgusta nenadoma odkorakal od naslednje bondiade (in s tem studiu povzročil nemalo preglavic). Je pa nakazal, da bo morda kdaj v prihodnosti razkril več: "Ampak danes govorimo o resničnih junakih, ne o izmišljenih."

Boylov projekt Pages of the Sea (Strani morja) bo vrhunec štirih let različnih komemoracij prve svetovne vojne. Orjaške portrete bodo v pesek na obalah Velike Britanije risali umetniki, drugi ljudje pa bodo povabljeni, da ustvarijo silhuete ljudi, ki so bili pomembni zanje osebno. Na koncu bo plima obalo spet vrnila v prejšnje stanje.

"Poslednje slovo in zahvala"
Pesnica Carol Ann Duffy je za to priložnost napisala "absolutno neverjetno, čudovito" pesem, ki jo bodo, tako vsaj upa Boyle, prebirali tudi prostovoljci na neformalnih komemoracijah 11. novembra. Plaže je za prizorišče izbral, ker so to "dramatični, nebrzdani, demokratični" prostori, kjer "ne vlada nihče razen plime". "Plima se umakne in s pomočjo prostovoljcev bomo ustvarili ogromen portret. In ko se bo plima vrnila – vsi smo na milost in nemilost prepuščeni plimovanju –, bo slika izbrisana. To bo kot poslednje slovo in trepetajoča zahvala ljudem, ki so žrtvovali tako veliko."

Spominjati se je treba naprej
Ko se je s konceptom začel ukvarjati, je Boyle pričakoval, da bo stoletnica premirja pomenila "poslednjo črto v pesku, zadnje slovo" od spomina na prvo svetovno vojno. "Na neki točki mora iti narod naprej." A danes na vse skupaj gleda drugače: "Moram reči, da sem se spremenil. Mislim, da bi se morali še naprej spominjati. Ko vzpostaviš oseben stik ... Ko vidiš njihove obraze in izveš njihove zgodbe, ko jih vidiš v barvah, se ti zdi novo. Zdi se brezčasno. Začutil sem to vez z njimi. Zazdelo se mi je, da bi jih bilo narobe pozabiti."