Gotovo je eden zabavnejših izsekov tisti o svetem Avguštinu, ki je zaradi osebnih frustracij z ženskim spolom hotel tako rekoč ukiniti spolnost. Menil je celo, da je otrok na tem svetu že dovolj in da pravzaprav zadošča le njihova spreobrnitev v krščanstvo … Zakonsko zvezo je sicer imel za božji dar in zagotovilo čistosti, pa tudi za nadzor nad slo. Ta njegov nauk je bil v naslednjih stoletjih zelo vpliven v zahodnem krščanstvu in njegovem sistemu smrtnih grehov in kreposti.

No, sholastiki so na temelju misli Tomaža Akvinskega pozneje povsem resno modrovali, ali je večji greh biti z lepo ali z grdo žensko … In kot beremo v knjigi, so premočrtni teoretiki menili, da velikost sle določa velikost greha; sla pa je odvisna od (ženske) lepote. Zato je biti z lepo žensko tudi večji greh. 'Dialektiki' pa so trdili, da lepota povečuje strast, toda prav prisiljenost v greh zmanjšuje njegovo težo.
Ampak to je le delček 'teorije', ki stoji za tudi skozi najbolj nenavadne anekdote podano zgodovino ljubezni in zakonske zveze na Slovenskem med srednjim vekom in meščansko dobo. Zgodovinar dr. Dušan Kos je napravil izjemno delo, pravo bazo za nadaljnje preučevanje te teme, hkrati nas je oskrbel s kratkočasnim branjem. Kar je redkost v visoki znanosti.
In to je šele prva od načrtovanih dveh monografij. V naslednji bo več besede namenjene tudi sodnim procesom, povezanim z zakonskim življenjem. Ni jih bilo malo in z enim izmed njih Kos tudi odpira knjigo in ga postavi za nosilno zgodbo, za vodilni motiv knjige. Gre za – kot je zapisano tudi v predstavitvi knjige, "zgodbo razvezovanja zakoncev Marije Kajetane in Jošta Antona grofa Ursini–Blagay iz let 1769–1772. Osnovni vzrok njunega razveznega zahtevka je bila moževa spolna "impotenca". Prek tega primera in s podrobno analizo drugih primerov, ki so zadevali za ljubezen in zakonsko zvezo usodne spolne disfunkcije, avtor analizira splošne ljubezenske mentalitete in zaznave zakonske zveze."
Zakonca tudi uvedeta prvo poglavje s pomenljivim naslovom Trdota je vrednota, ki razkrije pojmovanje plodnosti in rodnosti za centralni temelj zakonske zveze; pa tudi izrabo (zlorabo) tega temelja za odpravo neželenega zakona. Ja, kot razkriva knjiga, je nastala prava kompleksna dialektika potence, impotence, trajne nesposobnosti za razplod ...
V pogovoru za prispevek za oddajo Osmi dan, v katerem seveda nisva mogla obdelati vseh v 450 strani knjige, sva s Kosom v precep vzela predvsem 18. stoletje. Ja, takrat se je v zadevah ljubezni, svobodomiselnosti mladih in podobnega 'premaknilo' marsikaj.

Kako ste sploh prišli na idejo za raziskavo zgodovine ljubezni in sklepanja zakonskih zvez?
Najprej so me zanimale poroke med sorodniki, torej incestna regulativa, ki se je vzpostavila že v antiki. In ko sem pregledoval arhivske vire, sem naletel še na druge zelo zanimive zapise, ki v slovenskem zgodovinopisju še niso bili obravnavani, v Evropi pa so tovrstne vire analizirali že pred 30 ali 40 leti. Ta knjiga je torej nekakšna baza, osnova tudi za poznejše raziskave področja ljubezni in zakonskih zvez.

Knjiga je polna zabavnih anekdot. Ena izmed tistih, ki sem si jih najbolj zapomnila, je gotovo zgodba o dveh mladih ljubljanskih delinkventih, o mladeničih Zergollernu in Lukančiču. Leta 1708 sta ljubljanskega škofa Ferdinanda Franca grofa Kuenburga spremljala v Lizbono, zgodilo pa se je nekaj, kar skoraj spominja na poročila z maturantskih izletov …
Ni šlo le za mladeniča v spremstvu ljubljanskega škofa v Lizbono, obenem sta bila tudi v spremstvu avstrijske princese Marije Ane, ki jo je spremljal škof. Šlo je za zadeve, povezane z neko dinastično poroko. In fanta sta v Lizboni čisto – lahko rečemo – podivjala. Ušla sta izpod nadzora, začela sta pijančevati, preganjati ženske. In kaj nam to pove? Govori o tej splošni navadi, zlasti mladine – potovanje po svetu, iskanje izkušnje, to so bila tako imenovana kavalirska leta, ko so mladi, še zlasti plemiči, še pred vstopom na univerzo za leto ali dve šli na spoznavno potovanje po Evropi, po vseh mogočih deželah. In tam seveda niso le hodili po galerijah in študirali, ampak so tudi veseljačili. In ta prigoda nam pove to, da niti starši niso več mogli vplivati na vedenje svojih otrok. Škof se je pritožil pri njunih starših glede vedenja, ampak starši niso mogli nič, ona dva sta veseljačila, po vrnitvi pa – brez posledic.
Zdi se, da sta imela precej svobode … Kdaj pa pravzaprav mladi postanejo bolj svobodni oziroma si izborijo nekoliko več pravic do odločanja o tem, kako, pa tudi s kom bodo živeli?
Če izberemo stoletje, je to zagotovo 18. stoletje. Tu so opazne zares velike razlike s prejšnjimi dobami. Zlasti med meščani in plemstvom se pojavljajo oblike skorajda svobodnega poročanja otrok. Ampak pomembno je tudi naslednje: čeprav lahko zaznamo posameznike, ki so si skorajda sami izbrali svoje poročne partnerje, moramo vedeti, da so tudi oni pazili na neke osnovne stvari, denimo na denar. Tako da neka zaljubljenost, vroča ljubezen ja, ampak 'malo rezerve' je pa treba imeti.

Najbolj samostojno so gotovo nastopali mladi, izobraženi moški, ki so sami že naredili tudi neko kariero. Ampak tudi dekleta, če so imela bolj popustljive in ne avtoritarne starše, so lahko marsikaj dosegla. V knjigi imam kar nekaj primerov popustljivih staršev. Treba pa je vedeti tudi to, da v 18. stoletju niti oblasti niso bile več naklonjene patriarhalnosti staršev in so že dopuščale svobodno poročanje, še zlasti Cerkev. Cerkev v resnici nikoli ni imela nič proti tej svobodi pri poročanju. Drugo pa je bila družbena resničnost: kaj ti pomaga poroka iz ljubezni, če nimaš denarja za življenje; in če se ti starši odrečejo.
O osemnajstem stoletju pišete tudi kot o stoletju upora aristokratske mladine. Kaj naj bi to pomenilo in kaj se je zgodilo, da je bila ta večja svoboda mogoča?
Ključno je bilo prav to, da so bili mladi iz višjih slojev bolj izobraženi in da je zato za mnoge veljalo, da njihova kariera ni bila več odvisna samo od dediščine in torej od volje staršev, ali jim bodo zapustili premoženje ali ne. Naredili so si lahko svoje kariere in zaradi tega lahko uresničili nekatere svoje želje.
Druga stvar pa je razsvetljenska filozofija in vdor razsvetljenske svobodomiselnosti od Rousseauja naprej. Rousseau je pisal o svobodnih čustvih v zakonski zvezi, denimo v delu Julija ali nova Heloiza, in to so mladi brali, zlasti aristokrati, pa tudi že meščani, in ta svoboda je postala in ostala pojem za svobodništvo ali viharništvo vse do Goetheja. Pravzaprav je postalo to skoraj obvezno čtivo; izobraženih slojev seveda. In marsikdo je želel živeti ta ideal, čeprav je bil večini ljudem še vedno nemogoč v stvarnosti. Vplival pa je na nastanek meščanske svobodnosti v 19. stoletju in počasi tudi na nižje sloje, ki sicer niso brali teh stvari, posredno pa vseeno to živeli.

Po drugi strani pa je to stoletje tudi vzpon novega konservativizma in strožje morale. Pri nas ga zaznamuje tako imenovani jožefinski moralizem. Kako je nastal?
To je bil dolgotrajen proces. Trajal je vsaj dve stoletji, od reformacije naprej. Protestanti so bili prvi veliki moralisti. V 15. stoletju je versko življenje zelo opešalo in zaradi svojih slabih vzorov tudi Cerkev ni imela več velikega vpliva. In protestanti so potem tudi v odklonu do katoličanov poudarili pomen greha, grešnosti, morale. Medtem ko v tem času še imamo nižje katoliške duhovnike, ki so poročeni ali pa imajo priležnice, protestanti absolutno odklanjajo tovrstno življenje.
In ko so potem protestante iz naših dežel izgnali na začetku 17. stoletja, se je vzpostavila katoliška prenova. Ta naj bi znova postavila življenje na boljše, bolj moralne temelje. Takrat so se začele pridige, načrtna kateheza, ki vzpostavlja to dostojno versko življenje. Takrat se je začel razvijati tudi prvi boj proti pijančevanju. Poskušala se je utemeljiti in vzpostaviti neka dostojnost, ki predvideva tudi bolj vzdržno, predvsem pa bolj regulirano spolno življenje, omejeno na zakonsko zvezo. Niti slučajno zunaj nje. Če se le da.
Tudi Trubarjevi spisi izpostavljajo sposobnost in čast kot nujni vrlini za vsako žensko. Zanimiv je tudi navedek v vaši knjigi: "Prava ženska lepota je le značajska, žena naj posluša moža, potrpljenje z nemogočim zakoncem je božja mast."
Ja, Trubar in tudi drugi protestanti poudarjajo večjo skrb za otroke, pedagoško izobraževanje otrok, pa tudi večje spoštovanje staršev zahtevajo od otrok. In pri omenjenem nastopu večjega moralizma v 18. stoletju velja še poudariti, da rezultati tega procesa niso bili vidni iz leta v leto, ampak šele po 50 ali 60 letih vidimo, da v 18. stoletju cela družba postane veliko bolj moralna. Tudi nižji sloji. Konkretno se to kaže tudi v povečanem sramu nezakonskih mater, povečal se je tudi problem detomorov, ki so ga nezakonske matere storile v stiski.
Torej sram se poveča, govorjenje o spolnosti pa se nekako potisne v stran. Nekoč so o spolnosti zelo javno govorili tudi slavni pedagogi, denimo Erazem Rotterdamski, in renesančni učenjaki so to zelo priporočali tudi v svojih pedagoških spisih mladini. In vse to, kar je bilo nekoč odkrito, se je v tem času zavilo v neki celofan, prikrito govorjenje s čim manj direktnosti in to je trajalo vse do 19. stoletja

In ljubljanska stolnica je predvsem s freskami Giulia Quaglia, predvsem s tistimi, na katerih je upodobil prispodobe kreposti, nekakšen vizualni dokument te nove moralnosti.
Ko so te freske nastale, je bila že zlata doba nove katoliške pastorale. Vsa oprema v novi stolnici je v tem duhu dostojnosti, kreposti. Na upodobitvah krščanskih kreposti se vidi ta nova zadelanost, vse je zelo alegorično upodobljeno. Tudi podobe v drugih cerkvah postajajo vedno bolj zadelane. Nagote se zlasti na cerkvenih podobah ne vidi več. Tisto, kar je bilo delano prej, lahko še ostane, ampak nove stvari pa ne smejo več kazati golote. Tudi glavne upodobitve v stolnici, denimo sv. Miklavž. Prvotno Liberijevo sliko so v 19. stoletju zamenjali; pa ne zato, ker bi v resnici bila nemoralna, ampak ker nekoliko preveč kaže.
V srednjem veku imamo še freske po cerkvah, ki kažejo nage osebe, gola Adama in Evo denimo. 200 ali 300 let pozneje pa o čem takem ni govora. Vse postane zelo dostojno. Celo posvetne upodobitve s koncem klasicizma postanejo dostojnejše, nagote kot take ni več Ampak to se dogaja po vsej Evropi.
Prej ste omenili protestantski oziroma prvi boj proti pijančevanju. Na omembo alkohola je opozarjal tudi Janez Trdina, čigar zapisi izpričujejo skoraj ekscesne razsežnosti (domnevne) dolenjskega razvrata. Njegove zapise bi skoraj lahko imeli za potrditev teze o povezavi med gospodarsko trdnostjo na eni ter socialno (moralno) trdnostjo na drugi strani. Posebej Dolenjci naj bi bili 'ne-trd(n)i', če verjamemo Trdinovim zapisom tipa: "Dolenec ne more misliti si ljubezni brez kurbarije … Če se tudi kaka dečva spridi, nič zato, snubačev ima dosti, da je le cvenka /…/."
Vseeno je treba opozoriti, da Janez Trdina ni najbolj verodostojna oseba. Pri njem se je zgodilo, da po eni strani piše eno, po drugi pa to že zanika z drugimi primeri. Trdina je bil en tak čudak, opravljivec, bi lahko rekli, vendar je pa napisal precej teh – vsaj upam, da jih je verodostojno zapisal – opažanj okoliškega prebivalstva. Največji problem je videl v alkoholu, ki naj bi zavedel ljudi v nemoralo, in alkohola je na Dolenjskem vedno bilo veliko.
Tudi ko gledamo zapisnike iz starejših dob. Vsa kriminalizirana nemorala, kar so celo sodišča obravnavala, je bila povezana z alkoholom. Vsi so se izgovarjali na sodiščih, da so bili pijani. Pogosto se vidi, da so obtoženci opravičevali svoja dejanja z argumentom, da so bili čisto vsi pijani.
Prav tako je to opazno – ampak to ni nujno res –, da so nižji sloji živeli bolj razbrzdano. To je verjetno vseeno bolj posledica tega, da so drugi to lahko prikrivali. Ovadbe so namreč običajno prihajale od sosedov, ki so bili naenkrat nezadovoljni z vedenjem sokrajanov, in bogatejši so lažje prikrili svoja dejanja kot pa denimo hlapci in dekle, ki so spali v istih prostorih.
Prej sva govorila o tem, kako je katoliška prenova spodbudila gibanje za večjo spodobnost, ampak vaša knjiga nam tudi jasno pokaže, da je veliko ljudi v zmoti, ko menijo, da je bila Cerkev od nekdaj glavni agens demonizacije spolnosti.
Krščanstvo je hotelo le to, da bi ljudsko, razuzdano spolnost vpelo v krščanska načela in jo umirilo. Spolnost je seveda dovoljevalo, ampak predvsem v zakonski zvezi – tam je prostor, ki ga je določil že Bog. Po drugi strani pa je država, in ne Cerkev, v tem istem času nedovoljeno ljubezen kriminalizirala.
Cerkev je celotno tu obravnavano obdobje za spolne delikte predpisovala le pokoro, ki je lahko bila nekajdnevna ali nekajletna, država pa je sekala glave. In to velja vse do 18. stoletja. Nemoralo je torej telesno najstrožje sankcionirala država – s svojimi zakoni in z mečem. Še v 18. stoletju imamo tako zaradi homoseksualnosti in zoofilije, pa tudi zaradi prešuštev obsojanje na smrt. Ljudje so dejansko izgubili glavo zaradi delikta, ki ga v 19. stoletju praktično nihče več ni opazil. Ampak to je delala država. Cerkvi je šlo le zato, da ne bi prišlo do družbene anarhije, ki ni bila v interesu ne njej ne državi. Šlo je za strah, da bi zaradi nemorale javni red in mir razpadla; in dejansko bi lahko.
Pomemben je tudi materialni interes države. Država se je denimo zelo intenzivno ukvarja z dednim pravom in nezakonskimi otroki. Že sama možnost, da bi nezakonski otrok lahko dedoval, je bila za državo lahko problematična in zato je država takšne situacije obsojala. Cerkev je delala to skozi pridigo, država pa z mečem.
In Cerkev je imela veliko liberalnejše poglede tudi na sklepanje zakonskih zvez; ni dajala nobenih omejitev, ne statusnih in tudi ne denimo lepotnih. Nihče se ni mogel izgovarjati na to, da je nekdo videti slabo in da želi zato razdreti zaroko ali kaj podobnega. V posvetnem pravu pa je možnost za to bila: ženska je lahko rekla, da je zaročenec grd in razdrla zaroko. Ta demonizacija je tako v tem obdobju Cerkvi krivično pripisana, se jo pa da izrabiti zelo preprosto; prek vsakega iz konteksta iztrganega citata.
Ko smo že pri grdoti. Sholastiki so dialektiko greha, grešnosti in spolnosti pripeljali do vrhunca. V tem projektu "zidanja civilizacije ljubezni", katerih osnova so bili nauki Tomaža Akvinskega in njegovega priznavanja povezave med zakonsko zvezo, spolnostjo in slo, so sholastiki poskušali razrešiti 'potencial grešnosti' vsake drobcene dileme. Tako so denimo cele ekspozeje pisali o vprašanju, ali je večji greh biti z lepo ali z grdo žensko.
Ja, to je sholastika, saj jo imamo še danes - če gledamo kakšne medije, vidimo take razprave … Sholastika se je ukvarjala z vsem mogočim in šla res v podrobnosti. In ko greš tako globoko v nadrobnosti neke snovi, izgubiš smisel za to, kaj je zares bistveno in kaj ne. Seveda so morali razrešiti tudi te male dileme. Ker ljudje so se lahko sklicevali na lepoto ali kar koli drugega, ko so želeli doseči svoj prav (tudi na sodiščih) in oblast in znanost sta morali imeti odgovor.

Kot nekakšen vodilnimotiv se skozi knjigo pojavljajo epizode iz procesa Ursini-Blagay. Gre za sodni proces, ki ga je le malo po tretji obletnici poroke sprožila grofica Marija Kajetana, rojena Barbo pl. Waxenstein. Devetnajstletnica je zahtevala izničenje zakonske zveze z Joštom Antonom Ursinijem grofom Blagayem, kot argument pa je navedla nekonzumiran zakon oziroma odsotnost spolnosti oziroma je Jošta obtožila impotence. Zakaj ste izpostavili ta proces?
Procesni zapisnik tega primera je eden redkih tako obsežnih o neki taki zadevi. Imamo popise izjav prič, strank v procesu in tudi odvetnikov in to gradivo kaže na vse elemente, ki naj bi jih v tistem času imela zakonska zveza.
Tu gre tako za regulative zakona v pravnem smislu kot tudi za pričakovanja primernega odnosa med dvema. In tukaj gre za problem odsotnosti spolnosti zaradi impotence. In žena v tem primeru ni več mogla čakati in je tožbo za izničenje zveze vložila točno tri leta po poroki, kar je bil minimalni rok. Stara je bila 19 let in ni več hotela čakati. In to kaže njeno željo tako po izpolnitvi zakonske zveze kot tudi po telesni izpolnitvi. In pozneje, ko se je drugič poročila, je Marija Kajetana dejansko rodila več otrok.
Skoraj nenavadna se zdi odkritost mlade grofice; celo danes si težko predstavljamo proces, na katerem se odkrito govori o preiskavah spolnih organov, pa o tem, kakšen položaj pri seksu predpiše zdravnik, da bi povečal možnost zanositve …
Ampak izjave kažejo tudi neko dostojnost in sram obeh strank. Ko je denimo zdravniški koncilij, sta oba protestirala proti načinu pregleda. Zanimivo je pa tudi to, da zapisniki s tega procesa odražajo ves spekter odnosov v zakonski zvezi – ne gre le za golo pravno materijo, ampak tudi za problem laganja v zakonu, sprenevedanja, nezmožnosti čustvenega, pa tudi telesnega odnosa.
Če še nekoliko ostanemo pri tem triletnem roku za vložitev zahteve po izničenju zakona. Že cesar Justinijan I. je leta 536 v noveli o upravičenih razlogih za ločitev zakoncev v poznorimsko pravo uvedel definicijo spolne nesposobnosti. In ta novela je prejšnjo zahtevo dvoletnega čakanja podaljšala na tri leta. Zakaj prav tri leta?
Ja, tudi nekateri drugi procesi, ki sem jih preučil, govorijo o triletnem čakanju. To je bila kanonska norma in se je upoštevala. Nikomur zunaj zakona ni bilo v interesu, da bi prišlo do razveze; niti Cerkvi niti sorodstvu obeh zakoncev. Razveza je namreč prinesla tudi delitev premoženja.
In to primarnost materialnega vidika zakonske zveze v tako rekoč celotnem obdobju, ki ga obravnava ta knjiga, potrjujejo tudi sodni protokoli. Starejši viri tako denimo ne omenjajo neposredno morebitnega čustvenega razhajanja zakoncev, tega sodišča 'niso merila', ga je pa mogoče prepoznati v drugih popisanih elementih zakonske zveze: najprej v nasilju med zakoncema, včasih tudi v materialnem zanemarjanju, ki je v nekaterih primerih pomenilo celo stradanje zakonskega partnerja.
Tudi v primeru Ursini-Blagay je slutiti, da je bil gmotni vidik zakona morda celo pomembnejši od odsotnosti seksa. Ne nazadnje je oče Marije Kajetane že med sodnim procesom vodil pogajanja za poroko z njenim drugim možem Pavlom Alojzom Auerspergom.
Med spletanjem zakonskih zvez so seveda skoraj vsi imeli pred očmi predvsem denar. Poroka iz ljubezni … Marsikomu je to tudi uspelo, ampak po naključju, večini pa ne. In pogosto se zakonca sploh nista marala.
Pri očetu Marije Kajetane je zanimivo še nekaj. Jošt Vajkard Barbo pl. Waxenstein je seveda želel, da hčerka dobi potomstvo; predvsem pa se je bal za njeno premoženje. Navsezadnje ji je on dal doto in očitno ni želel, da ta denar ostane v rokah po njegovem mnenju nesposobne osebe. Bil pa je tudi prav poseben tič. V knjigi tako beremo še o primeru brata Marije Kajetane. Jošt Vajkard je bil nekaj let pred procesom svoje hčerke vpleten v nedovoljeno poroko svojega sina. Ta se je proti njegovi volji, vendar pa iz ljubezni poročil z neko domnevno nižje rangirano plemkinjo. In Jošt Vajkard je svojega sina zaradi tega tudi tožil. Ampak tema dvema mladima je uspelo premagati očeta, marsikomu pa ne.
Pišete, da je bilo procesov tipa Ursini-Blagay, torej poskusov, prek sodišča doseči razveljavitev poroke, po možnosti s sklicevanjem na impotenco ali jalovost partnerja, v naših deželah manj kot kje drugje v Evropi. Res?
Takih procesov ja največ v evropskih velikih mestih, recimo v Franciji naj bi jih bilo na tisoče. Na podeželju je tega veliko manj. Deloma gre za drugačen način življenja, deloma za gospodarske dejavnike. Marsikateri v zakonu nezadovoljen podeželan je raje potrpel z neplodnim zakoncem, kot pa da bi zato postavil na kocko svoje materialno preživetje. Če se je zakon razvezal, se je namreč ločilo tudi premoženje in revnejši v zakonu bi lahko ostal brez vsega. Pomembni pa so seveda tudi kulturni razlogi. V velikih mestih zlasti na Zahodu je bila ta galantna kultura, kultura spolnosti v 17. in 18. stoletju izredno visoko razvita, medtem ko na podeželju tega ni toliko. Spolnost se toliko ne izpostavlja.
In še ena stvar je očitna v zgodovinskih virih; tu pa ne gre le za impotenco, ampak za sklicevanje tudi na druge razloge, povezane s kočljivimi potezami telesa ali osebnosti zakonca. Take stvari so rade na procesih izpostavljale osebe, ki niso imele trdnejših argumentov. Precej takšnih obtožb o impotenci in tudi o nenaravnih spolnih praksah je izmišljenih. Kaj takega so k obtožnici zelo rade porinile zlasti ženske, da bi si zagotovile boljši uspeh. Konkreten primer – zaradi zgolj enega prešuštva si zelo težko dobil ločitev, če si pa dodal še nenormalna spolna nagnjenja, da je denimo mož homoseksualec, so bili pa to takšni argumenti, da je bila možnost za ločitev večja. Ampak sodniki so kar hitro ugotovili, kdo si izmišljuje …
Če smo že pri temi laganja in prevar, v to kategorijo lahko uvrstimo (vsaj delno) tudi ugrabitve žensk. Pravite, da je bilo pri nas ugrabitev sicer malo. Pogosto so bile konsenzualne in način, na katerega so dekleta lahko ušla staršem. In zanimivo je, kot pišete, da je kaznovanje ugrabiteljev v srednjem veku omiljevalo zavedanje, da gre po večini za nenasilna dejanja z željo po poroki. To preračunljivost in prevarantstvo 'akterjev' v dejanju ugrabitve kaže tudi likovna umetnost (slika na desni iz Velike heidelberške pesmarice). Ampak pri nas je bilo ugrabitev menda malo.
To je zato, ker je država v naših deželah že v 15. in 16. stoletju prevzela nadzor nad kaznovanjem. Ugrabitve in maščevanja pa so odraz nekega obdobja, ko država ne more nadzorovati maščevalnega nasilja in drugih ekscesov in si pravico do sankcioniranja krivic lastijo posamezniki. V 16. stoletju in pozneje se ugrabitve pri nas pojavljajo le še kot bolj ali manj dogovorjena igra. Kadar recimo starši ne dovolijo hčerki, da se poroči, ona s fantom zaigra ugrabitev in potem se nekako dogovorijo. Spomin in ostanek tega so simbolične ugrabitve nevest na poroki kot nekakšne dogovorjene igrice za denar. Ampak to je odraz zelo starih mentalitet.
Dlje se ugrabitve ohranijo v notranji Istri, ker so se tja v 17. stoletju preselili prebegi z Balkana, ki so te navade dejansko dlje ohranili, torej so jih ohranili v tej trdi obliki, ugrabitvi, posilstvu, ampak sčasoma v 18. stoletju oblast tudi tam naredi red in prevzame pravico do kaznovanja v svoje roke.
Knjiga nas zapusti na pragu v 19. stoletja, torej na vrhuncu meščanske dobe. Pripadal ji je tudi v teh dneh pred kulturnim praznikom popularni Prešeren. Je bil Prešeren deviantski lik glede morale svojega časa?
Prešeren je bil deviantski lik predvsem po tem, da je pričakoval, da ga bo uslišala Primičeva Julija. To je bila misija nemogoče. Še mene so v šoli učili, da je bila Julija nesramna oziroma da so bili nesramni njeni starši. Ampak dejansko Prešeren pri njej ni imel možnosti. Bil je boem, brez denarja, pijanec, torej vse tisto, kar je bilo nasprotno meščanskemu idealu zakonske zveze. Tu je manjkala materialna varnost, tu je manjkal mir, manjkala so čustva, ki bi bila vpeta zgolj v stene stanovanja. Tu so bile njegove seksualne eskapade in tako naprej. On definitivno ni imel možnosti.
V tem času se je vzpostavila dvojna morala meščanske družbe. Po eni strani vsi govorijo o ljubezni in da denar ne sme imeti nobene vloge, da statusne razlike ne smejo imeti nobene vloge pri sklepanju zakonskih zvez, po drugi strani pa praktično vsi sloji izživljajo neko razbrzdano, a prikrito spolno nemoralo. Recimo bogati imajo nezakonske otroke, afere s svojimi otroki, zanemarjajo in odpuščajo zakonite žene …
Poglejmo si samo ljubljanski primer: slavni župan Ivan Hribar. Še danes se veliko govori, kakšen veličasten mož je bil, ampak on je praktično odslovil svojo prvo ženo, ki je potem umrla v ubožnici. To je dvojna morala po mojem mnenju; po eni strani se pred javnostjo predstavljati skoraj kot rešitelj Ljubljančanov, po drugi strani pa ravnati tako nizkotno z neko konkretno osebo. Bilo je ogromno afer, čeprav so vsi hodili k maši, se imeli za poštene in moralne.
Zato Prešeren s svojo odprtostjo in javnim načinom življenja pri Primičevi Juliji, ki je bila po nekaterih pričakovanjih mirna, bogaboječa, ustrežljiva, enostavno ni imel 'šans'.