Na žalost v radijskem prenosu ne bomo mogli videti prizorišča opere, ki ga je načrtoval Douglas W. Schmidt. Foto: Metropolitanska opera
Na žalost v radijskem prenosu ne bomo mogli videti prizorišča opere, ki ga je načrtoval Douglas W. Schmidt. Foto: Metropolitanska opera
Stara Metropolitanska opera (1937)
Triptih so krstno izvedli na odru stare Metropolitanske opere.
Giacomo Puccini: Triptih (Metropolitanska opera)
Puccini je sprva nameraval Triptih zasnovati kot sklic na Dantejevo Božansko komedijo, a se mu to ni posrečilo. K Bižanski komediji se tako ozira le zadnja enodejanka Triptiha, to je opera Gianni Schicchi. Foto: Metropolitanska opera

Zgornji podatek sicer ni povsem korekten, kajti leta 1918, ko so v New Yorku krstili novo opero Giacoma Puccinija, je Metropolitanska opera delovala še v stari stavbi, medtem ko so današnji imenitni objekt v sklopu Lincolnovega centra zgradili v šestdesetih letih 20. stoletja. V sobotnem opernem večeru programa ARS smo poslušali le prvo dejanje Puccinijevega Triptiha, dela, ki ga je skladatelj sprva zasnoval zelo velikopotezno, pozneje pa je koncept nekoliko poenostavil, s tem pa 'sam sebi pljunil v skledo'. O tem prav kmalu.

Neupoštevanje prepovedi uprizarjanja posameznih dejanj
Giacomo Puccini si je Triptih sprva zamislil kot sklic na Dantejevo Božansko komedijo. Kar je nastalo, je vse kaj drugega, kajti k veličastni pesnitvi, ki predstavlja kozmologijo srednjeveškega kristjana, se ozira le zadnji del Triptiha z naslovom Gianni Schicchi. To razbitje osnovnega koncepta pa je privedlo tudi do tega, da so se v opernih hišah pogosto odločali za uprizoritev posameznih enodejank (Plašč, Sestra Angelika in Gianni Schicchi) iz Triptiha ali pa so v predstavo celo poljubno povezali le dve enodejanki. To je Puccinija vedno razbesnelo, kajti sam je vztrajal, da morajo vedno biti uprizorjene vse tri opere skupaj.

Pod vodstvom Stefana Ranzanija
Orkester tokratne produkcije Triptiha, katere premiera je bila sicer že leta 2007, je Stefano Ranzani, glavne vloge v prvi enodejanki, torej v Plašču, pa igrajo Patricia Racette (Giorgetta), Salvatore Licitra (Luigi) in Željko Lučić (Michele). Plašč je komično-tragična opera o strasti, prevaranem možu in maščevanju, orjaški plašč (pravzaprav bolj ogrinjalo) pa nastopa kot metafora domačega ognjišča in morišča. Če namreč v trenutku, ko nekoliko ostareli brodar Michele skupaj z mlado in radoživo ženo Giorgetto še sanjari o tem, da bi pod svoj veliki plašč lahko spravil tudi njo in otroka, ki ga sicer nimata, na koncu pod taisti plašč skrije truplo Giorgettinega ljubimca in svojega delavca Luigija. Mlada radoživa žena, 'kisanje' družinske sloge zaradi smrti otroka, maščevanje zaradi odkritja ljubimkanja žene z mladeničem ... To so glavni motivi opere Plašč.

Druga opera, Sestra Angelica, pomeni tematski prelom s prvo, vendar pa jo s prvo povezuje tema hrepenenja po ljubljeni bližnji osebi. Dogajanje je postavljeno v samostan, kjer žvi tudi sestra Angelica (Patricia Racette), ki jo je v samostan poslala premožna družina, saj je bila kot mati nezakonskega otroka sramota za družino. Nekega dne se v samostanu pojavi Angelicina teta, ki od sorodnice zahteva podpis na dokumentu, s katerim bi se odpovedala vsemu premoženju, ki bi ji kot dedinji družinskega bogastva pripadlo. Angelica pomišlja, saj želi nezakonskemu sinu zagotoviti lagodno življenje, ko pa ji teta pove, da je njen sin mrtev, Angelica diokument podpiše, naredi samomor in se v nebesih sreča s sinom, ki ga na tem svetu ni smela videti.

Zadnja od oper Gianni Schicchi se vrača k temi težavnega sklepanja ljubezenske oziroma poročne zveze zaradi družbenih konvencij. Situacija je sicer drugačna kot v Plašču, saj gre za boj za dediščino mrtvega premožnega sorodnika in prezir, ki ga 'častitljiva' firenška družina izraža do 'prišlekov', ki jih za del družine želi narediti mlajši sorodnik. Po nekaj premišljenih mahinacijah z dediščino se zaljubljencema vendar uspe poročiti.