Dajana je še kot študentka Likovne akademije na Reki začela skenirati zlomljene vejice in povoženo listje, v Ljubljani pa je s partnerjem iz tega naredila posel: "Čisto po naključju sem vzela eno majhno vejico, ki jeležala poleg skenerja, in jo dala na steklo, da vidim, kaj se bo zgodilo. Potem sem začela uporabljati rastline, ki sem jih našla na cesti, to so bili v glavnem povoženi listi, vejice. Nekako so me spominjale na ljudi in glede na to, da sem tudi slikarka, sem začela uporabljati te skenirane povožene rastline kot podlago za sliko. Tako so začele nastajati slike, recimo trije povoženi listi so upodobili srce, en storž je bil prsni koš, bršljanovo listje me je spominjalo na celice možganov. Bolj kot sem raziskovala, bolj sem začela dojemati, kako rastline močno spominjajo na ljudi, vsi smo tesno povezani, čeprav se tega morda ne zavedamo. To me je nekako vleklo ves čas, zakaj rastline, kako se odzovejo, kako se spreminjajo, zakaj smo jim toliko podobni ... in iz tega je počasi nastal Landescape."

Filozofija vabi-sabi
Dajana in Surya ljudi spominjata na to, kar nas obkroža in kliče k vrnitvi naravi. Potično zajete rastline vračata v domove ljudi, z njimi pa krasita tudi frizerske salone, lokale, delovne in druge prostore. Gojita japonsko filozofijo vabi-sabi, ki časti nepopolnost, pri tem pa upoštevata voljo narave in puščata razsut pelod ali zemljo, ne spreminjata ničesar. "Lilije so izjemne pozerke, razloži Dajana, "veliko je tudi sramežljivih, nekatere so take, ko so same, druge pa se imenitno počutijo v družbi. Postopek poteka tako, da nikoli ne zaprem okna na skenerju, svetloba je pri postopku izjemno pomembna, zato delamo v temi. Bistvo je v tem, da pustim rastlini, da ona sama govori."

Razdelitev vlog
V studiu ima Dajana ustvarjalno vlogo, Surya pa je grafični oblikovalec. Kot pravi, je njegova vloga grafična podoba. "Dajana je umetniški direktor, jaz pa sem vse ostalo. Moja vloga je malo manjša kot njena, ampak…" Dajana se s tem ne strinja: "Ne, ni res. Midva se enostavno dopolnjujeva. Jaz sem pri svojem kreativnem procesu vsepovsod in všeč mi je ustvarjalen kaos, da se v njem dogaja tisto, kar se mora zgoditi, da nekaj pade na tla, vse možno. Moj dragi ni takšen." Surya dodaja: "Sem pa malo pikolovski pri svojem delu in malo bolj tehničen. Zato se dopolnjujeva."
Ljubezen na prvi pogled
Spoznala sta se na poroki skupnih prijateljev v Istri. Bila je ljubezen
na prvi pogled, ampak sta potrebovala nekaj časa in poguma, da sta prišla v stik. Dajana mu v šali še vedno zameri, da se je preveč obotavljal: "Zelo veliko časa je potreboval, da se mi je oglasil. Sostanovalka mi je rekla: Slovenci so taki. Moj je potreboval tri dni!"

Jezik ni težava
Na začetku sta imela nekaj težav pri komunikaciji, čeprav se je Surya Djalil, čigar oče je iz Indonezije že pred 50 leti prišel študirat v Slovenijo, hitro naučil Dajaninega jezika. Dajana je imela malo več težav: "Čudno se mi je zdelo, zakaj, ko govori o sebi in svojem prijatelju, uporablja končnico -a, kakor da bi bila ženski. Ko pa obvladaš dvojino, jo uporabljaš za vse, dvojino, množino in ednino. Jaz sem nekaj časa govorila samo v dvojini." Surya raje vidi, da mu v trenutkih, ko ji kaj ni prav, to pove v hrvaščini, ker mu v slovenščini zveni preveč milo: "Takrat, ko je jezna, takrat je bolje, da me nadere v hrvaščini, tako kot je treba, ker če pove v slovenščini, je preveč sladka."
Prepirata se le redko in ta prijetni par svojo ubranost ustvarjalno prenaša na vse, kar dela.