Soustanovitelj Društva makedonskih pisateljev, član Makedonskega centra PEN in častnega član Makedonske akademije znanosti in umetnosti (MANU) je bil eden najbolj produktivnih dramatikov iz t. i. prve generacije makedonskih književnikov, ki so po drugi svetovni vojni podpisali prve knjige, napisane in objavljene v tedaj kodificiranem makedonskem književnem jeziku.

V Prilepu rojeni pisatelj je bil med drugim direktor Radio Skopja in Drame Makedonskega narodnega gledališča (MNT). V tedanji jugoslovanski diplomatski mreži je bil eden redkih veleposlanikov, ki so prihajali iz Makedonije. V bogati diplomatski karieri je deloval kot veleposlanik v Boliviji, Peruju in Braziliji ter generalni konzul v Torontu v Kanadi. Leta 1956 je postal prvi minister za kulturo NR Makedonije.

Pot od samega sebe
V burnem vojnem času je bil kot organizator atentata na visokega okupatorskega bolgarskega funkcionarja v Skopju leta 1942 obsojen na smrt z obešenjem, a so mu kazen spremenili v dosmrtno ječo. Od tam je leta 1944 pobegnil skupaj z več desetimi zaporniki. Izkušnje in spomine iz časa vojne je popisal v knjigi Patot od sebe si (Pot od samega sebe), za katero je bil leta 2006 nagrajen z Racinovim priznanjem.

V svojem pisanju Čašule dejavno in pretresljivo osvetljuje tako makedonske narodnozgodovinske travme kot tudi sodobni čas in usodo sveta. Njegov opus obsega romane, drame, kratko prozo, eseje, spomine in dnevniške zapiske. Med dramskimi deli, ki so jih uprizarjali na Poljskem, v Italiji, ZDA in Sloveniji, velja omeniti dela Crnila, Vejka na vetrot, Vitel, Sud, med romani Prostum, Premreže, Vomjazi in Imela, med esejističnimi knjigami pa Zapisi za nacijata i literaturata, Makedonski dilemi, Rezime za mojata generacija in druge.

Nagrade in prevodi
Prejel je vrsto nagrad, med drugim 11. oktomvri, "Stale Popov", Sterijevo nagrado, nagrado za književni opus založbe Misla in druge. Njegovo prozo so prevedli v številne tuje jezike, tudi v slovenščino, v kateri je izšel izbor njegovih dram.