Prelomno je zaznamoval razvoj slovenskega in jugoslovanskega grafičnega oblikovanja od 70. let do danes. V njegovem zelo obsežnem oblikovalskem opusu, v katerem so številni gledališki in filmski plakati, knjižne izdaje in celostne podobe kulturnih ustanov, poleg kakovostnih likovnih rešitev izstopa neverjetna številčnost tistih del, zlasti plakatov, ki tudi desetletja po nastanku ostajajo enako aktualna, enako zgovorno nagovarjajo gledalca tudi danes.

S Kogojem o lepoti, kibernetiki in Etruščanih
Leta 1944 rojeni Matjaž Vipotnik je pri 18 letih začel delati pri Cankarjevi založbi, kjer je bil njegov oče Cene Vipotnik urednik. Študiral je na akademiji Brera v Milanu, vzporedno pa obiskoval tečaj na katedri za grafično oblikovanje milanske Visoke šole za industrijsko oblikovanje. V študijskih letih je tam prijateljeval tudi z Oskarjem Kogojem, s katerim sta nekaj časa delala v Studiu Baby Marc. Imela sta neskončne pogovore o oblikovanju, lepoti, Etruščanih, zgradbi naravnih struktur, ergonomiji, kibernetiki, transcendenci ter posvetnem in duhovnem, se je pozneje spominjal. "Lepi časi, ki jih je zaznamovalo veliko iskreno prijateljstvo, ki traja vse do danes," je dejal leta 2012 v pogovoru za MMC.

Že v času študija je delal gledališke scenografije in plakate, oblikoval knjige in bil član milanskih umetniških kolektivov Studio sotto il tetto (1967), Team 70, Baby Marc. Pozneje je v Ljubljani soustanovil Studio MSSV (Mächtig, Skalar, Suhadolc, Vipotnik), zatem pa je odprl svoj Studio Vipotnik.

Številne nagrade za izjemen opus
Slikar in oblikovalec je za svoje delo prejel več nagrad, med drugim je prejel nagrado Prešernovega sklada in skupinsko Prešernovo nagrado za izvedbo predstave ob stoletnici Ivana Cankarja ter priznanje za življenjsko delo Društva oblikovalcev Slovenije. Lani je prejel srebrni red za zasluge na civilnem področju.

Izjemno pomemben je njegov oblikovalski opus v 70. in 80. letih preteklega stoletja za slovenska in jugoslovanska gledališča. Kot so pred 4 leti zapisali v obrazložitvi Prešernove nagrade, Vipotnikov opus celostnih grafičnih podob, plakatov, znakov, gledaliških listov in drugih vidnih sporočil za takratno prelomno gledališko kulturno dogajanje tako po obsegu kot po ustvarjalni in konceptualni izvirnosti, sporočilni moči, likovnoizrazni odličnosti in svojevrstni družbeni angažiranosti še do danes ni dosežen, kaj šele presežen. Kot so leta 2012 zapisali v utemeljitvi Prešernove nagrade, je kot grafični oblikovalec postavljal oblikovalske mejnike, odpiral nova sporočilna in likovna polja ter vnašal človeško toplino v komunikacijski prostor.

Avtor slavnega Marxa na kolesu
Vipotnikovo sodelovanje z gledališčem se ni ustavilo le pri gledaliških plakatih, zasnoval je tudi kakšnih 20 scenografij, oblikoval celostne podobe gledaliških hiš, tudi z območja nekdanje Jugoslavije. Dolga leta je sodeloval s SMG-jem, katerega celostno podobo je zasnoval in jo ob 50-letnici obnovil. Iz SMG-ja poznamo tudi tisto slavno podobo Marxa na kolesu. Plakat je nastal ob stoletnici Marxove smrti, naročnik pa je bil Marksistični center Univerze v Mariboru. Natisnili so ga v 1.000 izvodih, nato pa ga je posvojila italijanska komunistična partija, podobo pa so na naslovnicah objavile številne revije in časopisi. Tretjič se je Marx pojavil v izdaji za Slovensko mladinsko gledališče ob turneji ansambla po Franciji leta 1984.

Stane Bernik je o Vipotnikovih plakatih zapisal, da je bila zanje pogosto značilna družbenokritična nota. Za plakat za predstavo Ujetniki svobode v režiji Janeza Pipana je bil na zagrebškem okrožnem sodišču celo obtožen "rušenja bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov".

Sam je o sporočilnosti in pomenu plakata razmišljal takole: "Gledališki plakat nagovarja, spodbuja in včasih tudi mobilizira civilno družbo. Hkrati kot slaba vest opominja dnevno politiko na družbene anomalije. No, jaz bi rekel, da ima gledališki plakat zlasti svojo informacijsko nalogo v urbanem okolju. Predstava sama pa ta dialog z družbo odpira na umetnostni kritični ravni. Po tem se včasih zgodi, da plakat bolj natančno zadene bistvo problema kot predstava sama. Včasih tudi obratno. Zgodi pa se tudi, da ideja na plakatu preraste okvirje medija, da iz nje zažari nekakšna nadčasnost. V takšnem primeru lahko govorimo o komponenti umetniškega."

V spodnjem posnetku prisluhnite pogovoru z Matjažem Vipotnikom v radijski oddaji Naši umetniki pred mikrofonom.