"Na predstavitev knjige Abeceda mojega življenja v Ljubljani so vsi s seboj prinesli Dnevnik srbske gospodinje. Zahvaljevali so se mi, da sem napisala to knjigo, in mi govorili: 'Zaradi vas so Slovenci spet vzljubili Srbe,'" je v oddaji NaGlas! dejala beograjska pisateljica, slikarka in režiserka Mirjana Bobić Mojsilović, ki je pred kratkim v Ljubljani predstavila svoj tretji roman v slovenščini z naslovom Lakota.
Mirjana Bobić Mojsilović je po izobrazbi magistrica sociologije kulture. Kariero je začela kot časopisna in televizijska novinarka, še vedno piše odmevne kolumne in eseje za srbske časopise. Zadnjih 15 let pa se je usmerila v književnost in se loteva sodobnih tem, ki jih pogumno razčlenjuje, prizadeva si za človečnost in splošne družbene vrednote, na katere vse pogosteje pozabljamo. Je tudi slikarka, ki piše scenarije in režira gledališke predstave. Njena gledališka predstava Solze so OK je najbolj obiskana gledališka predstava v Srbiji. Mirjana Bobić Mojsilović je bila gostja oddaje NaGlas!.
V slovenščino so prevedeni trije vaši romani. Najnovejši je Lakota. Napisali ste ga v prvi osebi moškega spola. Zakaj?
Ker je glavni junak moški. Toda nima imena, ker smo mu vsi malce podobni. In vsi poznamo nekoga, ki mu je podoben. To je zgodba o vseh naših požrešnostih in predvsem o hlastanju za denarjem. Potrošniška družba in mediji so nas prepričali, da srečo ustvarjajo velike vsote denarja in da je človek toliko vreden, kolikor ima na bančnem računu.
V romanu Abeceda mojega življenja pišete o zakonski stvarnosti, o kateri drugi pisatelji molčijo. Zakaj ste spregovorili o tej temi? Ste hoteli razbiti tabu o tem?
O zakonski zvezi se ne piše. O tem je pisal na primer Tolstoj. Po navadi se piše o ljubezni, strahu, nesreči in podobno. Vesela sem, da ste knjigo prevedli tudi v Sloveniji in da se je tudi v slovenski izdaji ohranilo zaporedje srbske abecede.
Zanimivo je, da slovenski prevod ohranja srbsko zaporedje abecede.
S Slavkom Baričem, ki je odličen prevajalec, sva se strinjala, da bo tako najbolje, saj se je s tem ohranila zgradba romana. Drugače bi bilo prevajanje precej težje.
Zanimivo, da ste se odločili za tako zgradbo romana – po črkah.
Stvari najlažje ocenjujemo, če imamo v glavi že pred tem vzpostavljen določen red.
V romanu Dnevnik srbske gospodinje ste spregovorili skozi usta povprečne Srbkinje o razpadu Jugoslavije. Kako zdaj gledate na tisti čas in odnos med Srbi in Slovenci?
Na predstavitvi knjige Dnevnik srbske gospodinje v Sloveniji me je prijetno presenetilo, kako dobro so slovenski bralci sprejeli to knjigo, ki je tu doživela dve izdaji. Na predstavitev knjige Abeceda mojega življenja so vsi s seboj prinesli Dnevnik srbske gospodinje. Zahvaljevali so se mi, da sem napisala to knjigo, in mi govorili: 'Zaradi vas so Slovenci spet vzljubili Srbe.'
Nikoli ni bilo kakšnih resnih spopadov med njimi.
Seveda ne. Naša generacija, ljudje v najlepših letih, stari petdeset let, so se spomnili tega, kar je opisano v knjigi, in to nas povezuje.
Kako je biti uspešna pisateljica v Srbiji? Prve izvode Dnevnika srbske gospodinje ste s cekarjem prodajali po ulicah Beograda skupaj s hčerko.
Težko je že, če si ženska. Če si pisateljica, pa še toliko bolj, saj moški nadzorujejo knjižno področje. Bojijo se prihoda pisateljic. Na svetovni ravni je bogata knjižna produkcija, tudi pri nas, in razumljivo je, da je čedalje več tudi pisateljic. Nasprotujem pa temu, da bi književnost ločevali na podlagi hormonov. Na ničvredno progesteronsko književnost in testosteronsko, ki je dobesedno in v prenesenem pomenu odlična.
Uspešni ste tudi v gledališču. V vaših predstavah igrajo znane srbske igralke, Ceca Bojković, Tanja Bošković, Katarina Žutić. Kaj ponujate gledalcem?
Ponujam resnico, melodramo in katarzo. Pri meni se ljudje smejejo in jočejo. Sem avtorica najbolj gledane predstave v Beogradu in najznamenitejšega vodila: Solze so OK.
Ste tudi slikarka, sami ilustrirate svoje knjige. Na večini vaših knjig so vaše ilustracije. Kje črpate navdih?
Sama pravim, da stvarnost ni zadostna. Zato jo rada slikam, jo popravljam in ustvarjam. Navdih najdem v sebi. Če bi se vnovič morala poročiti, bi lahko rekla: 'Sem poceni za vzdrževanje, vse, kar potrebujem, sama naslikam.'
V vsem, kar počnete, zagovarjate srečen konec. Zakaj?
Pisatelj ustvarja svet, in če nam že v resničnem življenju marsičesa primanjkuje, lahko knjige odlično odpravljajo vse krivice življenja. Počutimo se dobro vsaj takrat, ko beremo knjige.
In pokažemo lučko v temi.
Kariero ste začeli kot novinarka. Ali mediji še vedno oblikujejo stvarnost ali pa se ta oblikuje na družbenih omrežjih?
Mediji ne oblikujejo stvarnosti. To je največja zabloda neodvisnega novinarstva. Mediji so postali služabniki tega novega svetovnega reda in "končnih" resnic oziroma laži, ki jih narekujejo lastniki naših življenj in medijev.
Kakšni izzivi so pred vami?
V Beogradu je pravkar izšel moj novi roman Angel varuh. Na dogodku Noč knjige v Beogradu sem imela predstavitev te knjige. S tem se trenutno ukvarjam. Objavila sem tudi zbirko pesmi. Moj naslednji izziv bo, da bom odpotovala v Indijo in tam uživala.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje