Za Aido v Metropolitanski operi pravijo, da gre za produkcijo, ki v celoti zapolni in izkoristi veliki newyorški oder. Foto:
Za Aido v Metropolitanski operi pravijo, da gre za produkcijo, ki v celoti zapolni in izkoristi veliki newyorški oder. Foto:
Aida v kairski operni hiši
Aido je naročil egiptovski kediv in tudi danes jo še pogosto izvajajo na odru kairske operne hiše. Foto: EPA

Opero Aida skladatelja Giuseppeja Verdija smo v izvedbi orkestra in opernega ansambla newyorške Metropolitanske opere lahko poslušali na radijskem programu ARS. Na žalost prek radija ne moremo začutiti epske scenografije, za katero v Metropolitanski operi pravijo, da popolnoma izkoristi prav vse kotičke velikega odra. Zato pa bomo toliko pozornejši na glasbeno izvedbo orkestra in zbora, katera vodi maestro Marco Armiliato. Še bolj v ospredju pa bodo seveda glasovi solistov. V naslovni vlogi v svojem debiju v Metropolitanki nastopa kitajska sopranistka Hui He, v boju za naklonjenost občinstva pa ji bodo konkurirali Dolora Zajick kot Amneris, Salvatore Licitra kot vojak Radames in Carlo Guelfi v vlogi Amonasra.

Opera, ki ji verodostojnost podeli pero egiptologa
O Aidi, zgodbi o razpetosti vojaka Radamesa med željo rešiti etiopsko princeso Aido iz egiptovskega suženjstva in zvestobo faraonu, pravijo, da ima vse, kar je potrebuje operna uspešnica: dramatično zgodbo – ljubezenski trikotnik s silnimi čustvi in pretresljivim koncem, veliko arijo za junaški tenor, množične prizore pred zgodovinskim ozadjem, mogočne zborovske stavke in baletne prizore, eksotični čar starodavne neevropske kulture, predvsem pa živahno, svetlo in melodično glasbo, s katero Verdi odločno, a s pretanjenim občutkom za čustvene trenutke spremlja dramatično dogajanje.

Pomembno je tudi, da zgodba ni povsem za lase privlečena. Verdi je namreč izbral operni scenarij uglednega francoskega egiptologa Eduarda Marietta-Beya, po katerem je libreto napisal Verdijev preizkušeni libretist Antonio Ghislanzoni. Opera je ob premieri več kot izpolnila svoje poslanstvo. Egiptovski kediv ali podkralj Ismail paša jo je namreč naročil, da bi z njeno veličastno uprizoritvijo slavnostno zaznamoval tako odprtje Sueškega kanala kot tudi operne hiše v Kairu. V zadnji se je premiera na božični večer 1871 tudi zgodila, kmalu pa je opera prodrla na evropske odre in postala ena najbolj priljubljenih oper.