Prva dva sta prišla na festival predstavljat hrvaška prevoda svojih romanov Biljard v Dobrayu (Biljar u Dobrayu, Fraktura 2016) in Figa (Smokva, Fraktura 2016), tretja pa je bila gostja v okviru programa Sharing the wor(l)d, ki ga sofinancira program Evropske unije Kreativna Evropa in prek katerega FSK sodeluje z dvema evropskima literarnima festivaloma, slovensko Vilenico in irskim Cúirt. Program je gostovanje v pisateljski rezidenci v Zagrebu poleg Vesne Lemaić, ki bo v njej ostala dva tedna, omogočil še irskemu pisatelju Robu Doylu.

Vesna Lemaić se je v sredo, četrtega festivalskega dne, v Knjižnici Bogdana Ogrizovića pogovarjala z Jagno Pogačnik, ki redno skrbi za prevode slovenskih avtorjev v hrvaščino in je leta 2014 prevedla tudi avtoričin prvenec Popularne zgodbe (Popularne priče, CeKaPe 2014). Za zbirko, ki je pri nas pri Cankarjevi založbi izšla leta 2008, je avtorica dobila nagrado fabula, zlato ptico in nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši literarni prvenec, označena pa je bila tudi za "enega najbolj vznemirljivih proznih prvencev našega časa". Posebej zanimivo pri tej zbirki je to, da je žanrsko zelo raznolika, ker je Lemaić želela, da bi imeli bralci ob vsaki zgodbi občutek, da jo je napisal drug pisec, in da je v celoti nastala na delavnicah kreativnega pisanja pod vodstvom priznanega slovenskega pisatelja in urednika Andreja Blatnika. Pisateljica se jih je udeleževala več let, sicer pa še vedno potekajo, o njihovi uspešnosti pa priča dejstvo, da skoraj vsako leto kateri izmed nekdanjih udeležencev debitira s svojo knjigo. Povedala je, da se ji je zdelo posebej dragoceno na delavnicah to, da je imela vsaka zgodba približno deset različnih bralcev, toliko je bilo namreč udeležencev delavnice, avtor pa je tako dobil deset različnih mišljenj – seveda ni bilo nujno, da so bila vsa pozitivna, tako so se udeleženci naučili sprejeti kritiko, hkrati pa so s tem, ko so drugim posredovali svoje mnenje o zgodbah, pridobivali samozavest. Pomembno je, da znaš reagirati na kritiko in se naučiš samorefleksije, je poudarila Lemaić, a je priznala tudi, da se sama med pisanjem še vedno bori s strahom. "Ko sem pisala drugo knjigo, sem se bala, da ne bom napisala niti ene knjige več," je dejala.

Njena druga knjiga sicer nosi naslov Odlagališče (2010) in je antiutopija o delovnem taborišču za ženske, ki je istočasno tudi odlagališče sodobne elektronike; v njem se je avtorica osredotočila predvsem na kritiko potrošniškega sistema in kapitalizma, sledil pa je roman Kokoška in ptiči (2014), povezan s konkretnim dogajanjem v Ljubljani, okupacijo Ljubljanske borze. O tem, da bo tudi naslednja knjiga družbeno angažirana, ni dvoma, Lemaić je povedala, da bo tematika skoraj zagotovo migrantska, z migranti je namreč veliko delala, trenutno v samskem domu tudi vodi delavnico za vključevanje migrantk v družbo. "Včasih je težko, predvsem zaradi jezikovnih preprek med nami," je komentirala.

O drugi svetovni vojni brez obremenjenosti z ideologijami
Dan zatem, 8. septembra, je bil na vrsti Dušan Šarotar, ki se mu je v debati z Jagno Pogačnik, naslovljeni Pisec in njegov bralec (v niz dogodkov s tem imenom je sicer spadal tudi pogovor z Vesno Lemaić) pridružila še moderatorka Anita Peti-Stančić, velika promotorka slovenske kulture na Hrvaškem. Trojica je spregovorila o Šarotarjevem romanu Biljard v Dobrayu, ki je v Sloveniji pri založbi Beletrina izšel 2007, od letošnjega leta pa ga lahko berejo tudi Hrvati. Anita Peti-Stančić ga je označila za eno najbolj zrelih, hkrati pa najbolj čitljivih del v slovenski literaturi, ki ponekod spominja na poezijo. Strinjala se je tudi prevajalka Jagna Pogačnik, za katero je bil roman pravi prevajalski izziv – zdelo se ji je, da je posebej pomembno, da v hrvaščino prenese neobičajno strukturo Šarotarjevih stavkov in njihov ritem, če bi iz stavka umaknila kak element, ki pripomore k ritmu samega romana, prevod namreč ne bi bil zvest originalu. Dodala je še, da se ji zdi pohvalno, da je pisatelj na novo odprl temo druge svetovne vojne, vendar brez vsakršnih ideologij, pripoved namreč v celoti temelji na notranjem svetu junakov.

Roman nosi osebno noto, saj je glavni junak avtorjev stari oče Franz Schwartz, trgovec in viden član židovske skupnosti v Murski Soboti, ki je bil pozneje deportiran v koncentracijsko taborišče Auschwitz in se kot eden redkih iz njega tudi vrnil. Vojna je tik pred koncem in Rdeča armada bo kmalu vkorakala v Mursko Soboto, Schwartz pa na njen prihod skupaj s preostalimi civilisti in vojaki čaka v nekoč luksuznem, zdaj pa propadajočem hotelu Dobray. A ne glede na konec vojne se je v Murski Soboti, nekdaj multikulturnem mestu, kar je pomenilo zmes različnih jezikov in ver – židovska skupnost je bila izrazito močna – marsikaj spremenilo: v sinagogi denimo niso nikoli več brali tor, za to mora biti namreč prisotnih vsaj deset pravovernih Židov, postala je skladišče in bila pozneje zrušena. Danes na tem mestu stoji prvi modernistični blok, imenovan tudi židovski ali judovski blok.

Literatura je tu tudi zato, da zdravi dušo
Šarotar je dejal, da se je že nekaj časa zavedal, da mora spregovoriti o holokavstu, vendar se za to dolgo ni čutil dovolj zrelega. Vendar pa literatura ni tu samo zato, da kratkočasi, ampak tudi, da pomaga odpirati težke teme, napravi neki radikalen prelom – lahko pa tudi zdravi dušo. In umetnost je po njegovem mnenju še edina, ki lahko popiše stanje duše. Še bolj poglobljeno je avtor o svojem tematiziranju holokavsta spregovoril v petek, 8. septembra, na dogodku Holokavst v književnosti, na katerem so s hrvaško pisateljico Dašo Drndić, madžarskim pisateljem in režiserjem Pétrom Gárdosom ter moderatorjem Dariem Špelićem med drugim iskali odgovore na vprašanje, zakaj je pomembno, da pesniki in pisatelji govorijo o tako težki temi. "Pesniki in pisatelji so na splošno v težkem položaju, ker se ves čas govori, kako je treba politiko prepustiti politikom, zgodovino zgodovinarjem in tako dalje," je na to odvrnil Šarotar. "Vendar to ni res – pesniška resnica mora biti prisotna v tem svetu, saj lahko le tako preprečimo, da bi se do konca instrumentaliziral." So se pa vsi prisotni strinjali, da je pisanje o holokavstu izredno težko in mučno. "Minilo je že skoraj osemdeset let, pa še vedno odkrivamo nove zgodbe, podatke in dokumente," je dejala Daša Drndić, Šarotar pa je dodal, da je bilo med vsemi, ki so preživeli holokavst, mogoče 10 odstotkov piscev in filozofov, ki so napisali dejanske pričevalske knjige, za zbiranje vseh drugih podatkov pa nam preostane samo rekonstrukcija.

"Kaj takega se lahko zgodi vsakemu od nas"
Razumevanje dejstva, da je v človeški naravi nekaj, kar lahko povzroči holokavst, je najbrž skoraj tako mučno kot pisanje o njem – da tega nikoli ne bo razumela, je poudarila Drndić, ki piše zato, da bi našla vsaj približen odgovor na to vprašanje. Ni pa ji jasno niti to, kako lahko nekateri ljudje ob omembi holokavsta ostanejo mrtvo hladni. "Ko človek bere imena žrtev holokavsta, napisana na malih spominskih ploščicah, ki jih je nešteto, ga prime, da bi se zgrudil. Ampak nekateri ljudje se s tem enostavno ne obremenjujejo – raje lovijo pokemone." "Vsi mi smo "normalni" državljani in kaj takega se lahko zgodi vsakemu od nas," je še omenil Šarotar. Vsak mora torej pri sebi napraviti spremembo in sprejeti potencialno odgovornost – krivda za holokavst namreč delno leži tudi na plečih tistih, ki so gledali, kaj se dogaja, a ostali tiho.

"J... Francoze, jaz bom pisal o ljubezni!"
Zadnji v seriji slovenskih avtorjev se je na dogodku Razkrivanje, ki ga je v soboto, 10. septembra, vodil direktor festivala Seid Serdarević, predstavil Goran Vojnović. Njegov roman Figa je bil v Sloveniji izdan v prvi polovici letošnjega leta, prav tako pri Frakturi. Serdarević ga je opisal kot "roman o treh velikih ljubezenskih zgodbah", s tem pa se je strinjal tudi avtor sam, ki je pojasnil, zakaj se ljubezenske tematike pred tem ni tako obširno loteval. "Ko sem postal pisatelj, sem bil pod velikim vplivom filmov. Slovenskih filmov o ljubezni se naj ne bi delalo, ker je to rezervirano za Francoze. Potem pa sem si enkrat rekel: J... Francoze, jaz bom pisal o ljubezni!" To je po njegovem mnenju namreč vendarle največja tema izmed vseh. Ljubezen je delikatna zato, ker nas veže, dela nesvobodne, najbrž je vsakdo že kdaj pomislil, kako lepo bi bilo, če ne bi bil zavezan nikomur; če ne bi bilo treba nikomur javljati, kje si in kaj počneš – in prav iz te želje, da bi prekinil z vsemi, izhaja Figa. Vojnovićevi junaki bežijo: z begom poskušajo svojo situacijo rešiti Aleksander, pa tudi njegov sin Safet in nazadnje Anja, punca njegovega vnuka. V zadnji generaciji moški ni tisti, ki beži, namesto njega pobegne ženska, a je Vojnović dejal, da ta preusmeritev fokusa z moškega spola na ženski v resnici ne igra vloge, bolj je bistveno to, da Jadran, Anjin fant in glavni lik v romanu, ves čas razmišlja o begu, ker misli, da mu je to prirojeno, da ima beg v sebi, potem pa ga Anja preseneti. A čeprav vsi njegovi liki iščejo svobodo, je avtor mnenja, da želja po svobodi v resnici vodi v osamljenost in da je želja po povezanosti tista, ki je človeku veliko primarnejša. Že kot zelo mlademu se mu je zdelo, da svobodna ljubezen pravzaprav ne more funkcionirati, je priznal. Pripadati nekomu, biti del nekoga – to je tisto, kar je resnična potreba večine ljudi. Njegovi junaki torej na videz hlepijo po svobodi, v resnici pa si, kot je opazil tudi moderator, bolj želijo večno ljubezen.

Serdarević in Vojnović sta nato spregovorila o vlogi humorja v romanu in življenju na splošno. Vojnović vidi življenje kot nekakšen preplet humorja in tragike, moti ga, če ljudje označujejo humor kot nekaj neresnega – zanj je resen element, s katerim se kot pisec rad poigrava. Vendar je treba humor uporabljati previdno, vse šale namreč niso prenosljive med kulturami. "Pogosto denimo pride do konflikta med Slovenci in Bosanci, saj Bosanci uporabljajo humor tudi v trenutkih, ko se Slovencem to zdi neprimerno," je dejal.

Za konec pa še nekaj besed o figi: pisatelj sam ni velik ljubitelj tega sadeža, je bil pa vedno obkrožen z ljudmi, ki so imeli fige radi, zato jim jih je z veseljem podarjal. "Zdaj pa mi ljudje na veliko prinašajo fige (smeh)," se je pritožil. Pomemben za celoten roman je tudi zaključen prizor Jadranovega plezanja na figo, s katere želi obrati sadež za Anjo. "Tako kot Jadran si mi vsi želimo nekaj, kar je tam gor, čeprav nam neki glas govori, da bi bilo bolje, da gremo dol. A mi smo prepričani, da nas v višavah nekaj čaka in da se je treba samo še malo stegniti, pa bomo to dosegli," je sklenil Vojnović.

Bogat program odlično organiziranega festivala se je sicer končal prihodnji dan, v nedeljo, ko sta se zvečer v seriji Razkrivanje predstavila še priljubljen italijanski pisec mlajše generacije Paolo Cognetti in hrvaški pesnik in pisatelj Marko Pogačar, sledila pa je zabava na glavni festivalski lokaciji, v Kinu Europa.

Lara Paukovič