Sedmošolec Xeo Chu iz Vietnama je že dobil prvo samostojno razstavo, in to v petični umetniški četrti SoHo – njegova dela predstavlja galerija George Berges na Manhattanu. Postavitev Big World, Little Eyes (Velik svet, majhne oči) je vrata odprla v četrtek, približno dve leti po tem, ko je Xeo Chu prodal svoje prvo platno. Fant sicer slika že od četrtega leta starosti.

"Neki kupec je prišel in kupil mojo sliko in bil sem res vesel. Star sem bil kakih šest let," je Chujev komentar na to temo.

Fantova mama je lastnica galerije v Vietnamu in prav ona je Xeu potisnila čopič v roke, ko je izrazil željo, da bi naslikal svoje starejše brate.

Za razstavo v New Yorku je umetnik ustvaril štiridelno platno, ki skupaj meri štiri metre in pol. "Mama mi je povedala, da bom razstavljal v New Yorku, Sklenil sem, da moram za to razstavo imeti vsaj en res velik kos. Delal sem ga tri mesece."

Xeo pravi, da ga pri slikanju najbolj privlači "ustvarjalnost" celega procesa. "Pri slikanju je ogromno odločanja. Sam lahko izbiram, kaj hočem naslikati, katere detajle bom izpostavil in katere barve bom uporabil. Take reči."

Če je že zdaj kot Pollock ...
Chujevo delo njegovi največji zagovorniki primerjajo z opusom Jacksona Pollocka, pionirjem gibanja abstraktne ekspresionistične umetnosti v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja. Razlika med njima je seveda (tudi) v tem, izpostavi galerist George Berges, da je Pollock svoja najslavnejša dela ustvaril na vrhuncu kariere, desetletja po 12. rojstnem dnevu. "Chu podobna dela ustvarja na začetku kariere. Zelo zanimivo bo videti, kam ga bo ustvarjanje še popeljalo."

Otrok kot glasnik kolektivnega nezavednega?
Berges svoje sodelovanje s Chujem razume kot metafizičen, ne pa komercialen projekt. "Zanimivo se mi je zdelo delati z umetnikom, ki je še pred puberteto, saj to preizprašuje naše predstave o umetnosti in o tem, koliko življenjskih izkušenj je predpogoj za ustvarjanje," je pojasnil v intervjuju za ArtNet. "Sam sem zelo duhoven človek in privlači me ideja o reinkarnaciji tega, kar je Jung imenoval kolektivno nezavedno. Kadar nekdo z zelo omejenimi življenjskimi izkušnjami ustvari delo s tolikšno globino in kompleksnostjo, nam ponudi vpogled v kolektivno nezavedno, s čimer smo vsi povezani."

Seveda pa javno izpostavljanje otroka za seboj potegne tudi veliko odgovornost. "Lahko smo navdušeni nad tem, kar se dogaja, in lahko ga spodbujamo – a obenem ga moramo tudi zaščititi pred mediji. Konec koncev je še vedno otrok in to imam ves čas v mislih. Težko je. To je kot hoja po vrvi."