Umetnik je ob razstavi navedel zapis avstrijskega umetnika Petra Weibla, v katerem piše o razvoju slikarstva, vse od tradicionalnih konceptov, ki temeljijo na predpostavki o neposrednem odnosu med barvo, platnom in subjektivnostjo umetnika kot edinega posrednika, ki so bili značilni za prvo polovico 20. stoletja, vse do pojava informela v 50. in 60. letih. "Od tedaj naprej smo lahko opazovali razvoj neposrednega slikarstva, ki je upoštevalo svoj lastni izvor, pa najsi je šlo za slikovni svet množičnih medijev ali pa za zgodovino umetnosti," je zapisal avtor, ki poznejši pojav divjega in nasilnega slikarstva transavantgarde in neoekspresionizma v 80. letih razume kot regresijo v iluzijo o spontanosti nazaj od že vzpostavljenih pozicij modernega in modernističnega slikarstva.

V 90. letih slike niso bile reagiranje na povsod prisotno podobotvorje množičnih medijev ali zgodovino umetnosti, pač pa poskus preseganja teh vplivov v samem slikarskem dejanju. Tehnični svet podob je bil pojmovan kot druga narava, slikarstvo pa znova kot prepričljiva individualna dejavnost sredi anonimnega razkazovanja javnih podob. "Ker tehnični mediji povsod in vsakič v svoji funkciji skladiščenja podatkov reproducirajo zgodovino umetnosti, je zgodovina umetnosti sama postala neka vrsta druge narave, ki vzpostavlja kontekst slikarstva," je med drugim zapisal Weibel.

Napovedi smrti slikarstva so bile vedno prenagljene
Omenjene misli avtorja so Gorencu pomenile razlago še enega razpotja na področju slikarstva moderne dobe oziroma pojmovanja, da je slikarstvo doseglo rob svoje eksistence in se bo spremenilo v nekaj drugega. "To se je zgodilo že večkrat v sto in toliko letih, pa se je vedno pokazalo, da umetniška fantazija vsakič najde pot in pozicijo slikarstva prenovi ter na novo postavi," je ob tem poudaril umetnik.

Sorodna novica Gorenec s kompleksnostjo relacije med slikarstvom, časom in prostorom

Kot je zapisal, se je tudi sam s tem že večkrat srečal – od obravnavanja slike kot točno določene konstelacije bazičnih elementov do simbolne funkcije, reorganizacije reprodukcije konvencionalne podobe v novem smislu, tudi s pomočjo računalniške predelave in obdelave, pa do eksperimentiranja s podobo, kar dela danes. "Vsakič drugače, a v kontinuumu se počasi gibam proti novi realnosti slikarstva, ki je v resnici še nimam uzrte pred seboj. Razstava v GalerijaGallery naj bi 'novo realnost' še poglobila in z njo prežela 'tukaj in sedaj,'" je pojasnil.

Nagrajenec Prešernovega sklada in nekdanji dekan ALUO
Bojan Gorenec (1956) je leta 1979 diplomiral na grafičnem oddelku Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. Izmenoma je deloval na slikarskem in grafičnem področju, od leta 1985 naprej pa izključno na slikarskem. Leta 1982 je prejel nagrado zlata ptica za mlade ustvarjalce, leta 1990 pa nagrado Prešernovega sklada. Do zdaj je imel 38 samostojnih razstav, sodeloval pa je tudi na več kot 50 skupinskih razstavah doma in v tujini. Od leta 1996 je profesor za polje slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je bil med letoma 2007 in 2013 tudi dekan.