Za svoje fotografije pravi, da so nekakšni "vizualni haikuji", v katerih gledalcu nikoli ne želi neposredno ponazoriti jasnega, prepoznavnega in izdelanega pogleda na prizor, ampak se mu zdi bolj silovit bežen namig na obstoj nečesa nejasnega ali nedoumljivega. Fotografije ne uporablja zato, da bi prikazal podobo, ki jo vidi, ampak kot meditacijo o podobi in vlogi prikazanega, obenem pa za vzpostavitev dialoga s predstavljenim.

Zato tudi prizorov nikoli ne pripravlja vnaprej, ampak ga zanima hipen trenutek, ki ga ujame spontano. Kljub temu zadaj ni hitenja, ampak je v njegovih podobah začutiti veliko umirjenosti in potrpežljivosti, s katerima jih lovi na svojih neskončnih sprehodih in raziskovanjih, velikokrat tujih dežel.

S poenotenimi formati in dosledno uporabo črno-bele analogne tehnike, je Kennov fotografski opus vizualno poenoten. Akti in pokrajine so združeni v skupno zgodbo Kennovega subjektivnega, poetičnega in poduhovljenega pogleda na svet, ki enako lepoto išče tako v drobcih narave, kot je denimo vejevje dreves, kot estetiki golega telesa z vsemi njegovimi nežnimi linijami.

Stik med aktom in pokrajino ujame v mehkem, liričnem vizualnem učinku, ki ponekod že prehaja v abstrakcijo. Tako v nežne krivulje ženskega telesa prehajajo zaobljeni vrhovi japonskih gorovij. Akti so umirjeni, senzualni in posneti z vsem dostojanstvom, ki je v fotografiji golega telesa velikokrat izmuzljiv pojem, beremo ob spremnem besedilu Hane Čeferin.

Michael Kenna se je rodil leta 1953 v Widnesu v Veliki Britaniji, trenutno pa z družino živi v Seattlu in fotografira po vsem svetu. Skrivnostne fotografije enega najvplivnejših fotografov našega časa pogosto nastajajo ob zori ali v temačnih urah noči in se osredotočajo predvsem na odnos med naravno pokrajino in strukturami, ki jih je zgradil človek. Kenna je obenem dnevni in nočni fotograf, ki ga fascinirajo deli dneva, ko je svetloba najbolj mehka. Z dolgim ekspozicijskim časom, ki lahko traja tudi celo noč, njegove fotografije zabeležijo tisto, česar človeško oko ne more zaznati.

Posebej je prepoznaven po svojih fotografijah manjšega formata in natančnem, osebnem načinu razvijanja. Uporablja tradicionalni, analogni fotografski pristop, njegove osupljive, ročno razvite črno-bele fotografije, ki jih še vedno razvija sam, pa odražajo njegov perfekcionizem, spoštljiv odnos do dediščine in popolno izvirnost.

V 45-letni karieri je samostojno razstavljal v več kot 450 galerijah in muzejih po vsem svetu. Kennove fotografije so vključene v številne stalne zbirke institucij, kot so Nacionalna knjižnica v Parizu, Metropolitanski muzej fotografije v Tokiu, newyorškem Muzeju moderne umetnosti, Nacionalni galeriji v Washingtonu ter Muzeju Victoria & Albert v Londonu. Z njegovim delom se je mogoče seznaniti v več kot 50 monografijah in razstavnih katalogih.