To je zgodba slikarke, ki je bila na začetku 30. let 20. stoletja pomembna akterka prelomne razstave ženskih umetnic v Jakopičevem paviljonu, perspektivna in dejavna likovnica, poznejša desetletja pa so jo potisnila ob rob.

Delo in življenje umetnice je po dolgem obdobju pozabe v zadnjih letih dobilo nekaj osvetlitev, najnovejša je še nekaj dni odprta razstava v Narodni galeriji. S to postavitvijo nadaljujejo predvsem predstavljanje bolj ali manj znanih slovenskih umetnic, ki so ustvarjale ob običajno vidnejših moških kolegih. Po besedah kustosinje Sare Müller želijo predstaviti predvsem slikarke, ki so spadale v skupino umetnic male antante. Začeli so z Eldo Piščanec, ki jo – podobno kot je v načrtu z njenimi sodobnicami – skušajo postaviti na umetnostni zemljevid Slovenije, pravi.

Zgodba Elde Piščanec (1897−1967) ne pripoveduje le o življenju umetnice, ki jo je pri preboju in delu omejevalo več dejavnikov in si je le stežka utirala likovno pot, ampak zgovorno osvetljujejo tudi vlogo žensk v tedanji družbi in borbenost na tedanjem umetniškem prizorišču.

Eno od prelomnih let v karieri Elde Piščanec in njenih sopotnic je 1931, ko so se predstavile na odmevni razstavi Kluba likovnih umetnic, ki so jo pod pokroviteljstvom Franje Tavčar organizirale v Jakopičevem paviljonu. Poleg nje so na tej med drugim razstavljale še Henrika Šantel, Avgusta Šantel ml., Anica Zupanec Sodnik, Mara Kralj in Mira Pregelj. Postavitev je (tudi po zaslugi obiska kraljice Marije) doživela izjemen odmev. Časopisje je bilo polno zapisov, ki pa so v svojem pokroviteljskem odnosu do dela slikark v primerjavi z moškimi kolegi, ponekod pa celo z žaljivimi kritikami (Hinko Smrekar na primer zapiše: "Nič revolucijonarstva, pristnega ali poziranega, hvala Bogu! Saj nam je dovolj že revolucionarnih koket v hlačah.”) pokazali, da je kljub pomembnim spremembam, ki so jih prva desetletja stoletja prinesla v uveljavljanju ženskih likovnic, potrebnih še veliko premikov.

"To so bile pionirke na področju umetnosti. Ženske so se takrat začele zavedati svoje drugačne družbene vloge. Več moških kolegov jim je ob razstavi očitalo, da slikajo rožice, kuhinjske motive, da nobena ne slika socialne problematike. Ampak mislim, da enostavno čas za to ni bil zrel in da tudi če bi katera kaj takšnega naslikala, je ne bi razstavljali. Ženske si niso mogle privoščiti biti družbenokritične, saj je bil to šele začetek drugačnega pojavljanja žensk v družbi," pove Sara Müller .

Kar se tiče vprašanja motivike pri Eldi Piščanec, pa se na sploh zdi, da se je zunanji svet v resnici ne dotakne. "Živela je zelo ponotranjeno življenje. V njenih dnevnikih je zaznati, da se sploh ni ukvarjala z zunanjim, ampak prej s svojim notranjim svetom, notranjim doživljanjem, in to kljub zelo burnemu dogajanju, ki jo je obdajalo – od obeh vojn do težkih povojnih razmer." Zanimala jo je umetnost kot taka, v likovnem smislu intimno življenje, ki ga je opazovala okoli sebe – tihožitja, portreti, krajine in kot zelo poduhovljeno osebo tudi sakralna tematika, ki pride do izraza predvsem v stenskem slikarstvu poznega obdobja.

Elda Piščanec spada med tiste umetnice, katere življenje in razmišljanje je mogoče precej dobro rekonstruirati, saj je dokaj dosledno pisala dnevnik, poleg tega pa je po zaslugi skrbnega družinskega arhiviranja ohranjen večji del njene korespondence in drugih dokumentov. Z zajetno družinsko arhivsko zapuščino se že leta ukvarja Eldina pranečakinja Metka Pekle, ki je v največji meri tudi zaslužna, da umetnica ni ostala ali pa odšla v pozabo. Sama se je spomni le bežno z redkih obiskov, ko je Elda obiskovala svojo sestro, torej Metkino staro mamo. Mnogo bolj so ji teto odstrli dnevniki in pisma. "Elda je bila po videzu mala siva miš, drobna, skromna, tiha," jo opiše.

Na neki način se srečanje nečakinje s teto začne po koncu Eldinega življenja, ko ji je v roke prišlo bogato gradivo dopisnic, razglednic, pisem in dnevnikov, ohranjenih na Vinegradu, velikem posestvu s kmečkim dvorcem Majpigl na Vinah pri Dobrni, ki ga je leta 1922 kupil Eldin oče. Just je kupil posestvo kot naložbo. A kmečko gospodarstvo z najeto delovno silo se ni izkazalo kot dobra naložba. Izgubo, ki jo je prinašalo, je Eldin oče pokrival z dohodki svojega podjetja, kajti na Vinegrad je bil močno, skoraj otroško navezan. Deset let pozneje je tam umrl, potem ko je zaprl svoje podjetje. Družini je zapustil velike dolgove.

Ker od prodaje slik ne bi mogla preživeti, se je Elda zaposlila kot učiteljica risanja. Službovala je na različnih gimnazijah, v Ljubljani, Kranju, kratek čas v Murski Soboti in nazadnje v Trbovljah.

Leta 1949 se je invalidsko upokojila, in sicer zaradi izgorelosti. “Postavljene so bile različne diagnoze. Mislim, da je bila najbliže resnici diagnoza nevrastenije, hude živčne izčrpanosti, zaradi česar je zdravnik priporočil, da se invalidsko upokoji. Prejemala je precej nizko pokojnino in živela zelo skromno. Skromna je bila tudi pri nastavljanju cen za svoje slike.”

Leto dni po mamini smrti, leta 1952, je po neuspelem poskusu, da posestvo Vinegrad odda v najem, ostala tam in se posvetila kmetovanju. Nenehno jo je gnal občutek dolžnosti, da je zemljo treba obdelati. Posestva ni želela prepustiti propadu, četudi je kmetovanje terjalo od nje velik davek. “Zemljo bi lahko dala kmetom v obdelovanje, pa čeprav zastonj, da ji ne bi bilo treba gospodariti, a za to se ni odločila. Tudi kupca za posest ni mogla najti. Tako ji je zmanjkovalo časa in energije za slikanje,” pove Metka Pekle.

Na Vinegrad je odšla, ko ji je bilo 55 let, in se za stalno v Ljubljano ni več vrnila. Prijateljice, s katerimi si je dopisovala, so jo prepričevale, naj se vrne, saj da njene roke niso za kmečko delo, ki ga kot meščanski otrok ni vajena. Pomilovale so jo in obžalovale, da ne slika. Deset let po mamini smrti namreč ni slikala, potem pa je spet začela.

Devet let po upokojitvi ji je država priznala 30 let umetniškega dela. Od takrat naprej je imela lepo pokojnino. A naporno življenje v veliki graščini, ki jo je bilo težko ogreti, ji je načelo zdravje. Zbolevala je za različnimi vnetji in tudi zato ni mogla slikati. Ko je bila bolna, se je še bolj zavedala, da ji zmanjkuje časa za najpomembnejše: slikanje. V dnevniku je tožila, kako naj človek slika, če je prisiljen mesece preležati v ležalnem stolu.

Umrla je zaradi ileusa. Dan prej jo je zdravnik napotil v bolnišnico. S kmeti se je dogovorila, da jo naslednje jutro odpeljejo z volovsko vprego do avtobusne postaje, od koder se bo odpeljala v Celje. A bilo je prepozno. Našli so jo mrtvo za mizo ob prižganem radiu.

Vinegrad je Eldi v življenju nudil tudi pomembno zatočišče, ko je potrebovala umik. “Ustrezala ji je samota. Že kot mlada punca je prestajala obdobja, ko je bila povsem brez moči, ni mogla niti jesti. Od mladih nog je bila precej občutljiva in nagnjena k umiku,” pove Metka Pekle.

Oče Just je sprva upal, da bo Elda njegova podaljšana roka na Vinegradu, kjer je kot dekle preživela veliko časa. Ko se je, denimo, sama želela naročiti na časopis Jutro, ji je oče priporočal Kmetovalca. Spodbujal jo je, naj se posveti gospodarjenju na kmetiji, in bil zelo zadovoljen, ko mu je poročala o tem. Njenemu slikanju na začetku ni posvečal posebne pozornosti, dojemal ga je kot njen hobi. O tem, da bi slikanje postalo njen poklic, ni razmišljal. Vendar je pozneje, ko je hotela študirati slikarstvo, ni oviral, nasprotno, omogočil ji je študij v Firencah (kamor se je vpisala, potem ko ni bila sprejeta na zagrebško akademijo).

Elda Piščanec je zgodaj pokazala talent. Pri kakšnih 17, 18 letih je pisala bratu Justu, ki je bil mobiliziran med prvo svetovno vojno, da je očeta portretirala za njegov god. Obiskovala je tudi Jakopičevo šolo. Oče, ki je imel smisel za umetnost, je pri tem ni oviral. Po vsej verjetnosti je bil prepričan, da gre zgolj za zadovoljitev dekliških mladostniških hrepenenj. Pričakoval je, da bo šla Elda po za tisti čas pričakovani poti meščanskih deklet, si našla primernega moža in si ustvarila družino.

A to se ni nikoli zgodilo. Osem let je bila zaročena s Poldetom Ukmarjem, sprva študentom medicine iz Štanjela, pozneje pa precej uspešnim zdravnikom v Litiji, a je zvezo po osmih letih prekinila. Zakonsko življenje je nikoli ni zares zanimalo, v pismih, ki jih je mami pošiljala iz Pariza, je navdušeno pisala o svoji stanodajalki, imenitni francoski stari gospodični: “Je pa res tako čedna in prijazna ženska, da bi človek mislil, da je stokrat bolj pametno ostati stara devica oziroma neporočena. V oni protekciji so tudi stare gospodične, ki so vse izredno čedni ljudje in nimajo nikakih lastnosti, ki se pripisujejo starim devicam.”

Umetnica, ki je imela rada samoto in jo je introvertiran značaj prej gnal stran od dogajanja v prestolnici kot v njeno središče, pa je zaživela, ko je bila obdana s sorodnimi umetniškimi dušami, kot denimo v Zagrebu med pripravami in prizadevanji za študij, nato v Firencah, kjer je začela študirati razmeroma pozno, ko je bila stara 28 let, in pozneje v Parizu, ki je nanjo naredil še večji vtis.

Leta 1932 ji je umrl oče, kar jo je zelo prizadelo. Izgubila je svojega podpornika, tistega, s katerim si je bila v družini po bratovi smrti najbližje. Žalostni dogodek je zakoličil verjetno njena likovno najbolj plodovita in cvetoča leta. Največ je slikala prav v obdobju, ko se je po končanem študiju leta 1929 vrnila domov. Dejavna je bila v Klubu likovnih umetnic, ki je prav v tistih letih pripravil prelomno razstavo, pri organizaciji katere je Elda odigrala pomembno vlogo.

Iz tujine je prišla polna elana. To se je končalo s smrtjo očeta, ki je pustil ogromne dolgove. Ker je bila edina dedinja, so vsi padli nanjo. Nepremičnine v Ljubljani so šle na dražbo, vse so se prodale. "Kar nekaj let je bila zato pod hudim stresom. Bala se je upnikov, ki so ji grozili s tožbami. Pravzaprav je čez noč postala nekakšna proletarka z umetniškim poklicem," pove pranečakinja.

"Elda Piščanec je potrebovala okolje, ki ni bilo agresivno, ki je bilo njej podobno, ki je bilo blago. Pozneje, zlasti po vojni, pa tudi pred njo, se v umetniški srenji v Ljubljani ni najbolje znašla. Usoda slovenskih umetnikov, žensk še toliko bolj, ni bila lahka: preživeti kot umetnik v majhnem prostoru ni bilo lahko. Ves čas je bila prisotna tekmovalnost, ljubosumnost, grobost. Pozneje, ko je Eldina družina obubožala, je začela iskati službo. A ne v Ljubljani. Iskala jo je v Dalmaciji in drugje. Mami piše: 'Ljubljana je po stari navadi, toda če slišim kolege zabavljati drug čez drugega, sem vesela, da ne razstavljam.' To je pisala v 30. letih, torej še pred drugo svetovno vojno," pove Metka Pekle.

O tem, kako se je kot ženska znašla v umetniškem svetu, ki so ga dirigirali moški, v obdobju pred drugo svetovno vojno sicer ni veliko pisala. “Po vojni pa. Ampak po vojni je bila tudi veliko bolj zagrenjena. Ni imela več toliko energije, ker je bila starejša in tudi ves ta življenjski boj jo je izčrpala. Po mamini smrti je bila tudi zelo prizadeta.”

K takšnemu razpoloženju niso pripomogla niti odklanjanja nekaterih slikarskih kolegov. Tako so jo črtali iz Društva likovnih umetnikov in jo po dolgih letih članstva spet umestili med kandidate. "To je bil gotovo velik udarec njenemu egu. Vseeno pa je hodila na vse shode in občne zbore."

V svojih dnevnikih precej piše o ustroju tedanjega likovnega prizorišča, ki ji je bilo tuje. Predvsem razvrščanje v klike, naklonjenost določenim umetnikom in po drugi strani odrivanje drugih, kar ji je bilo kot samotarki, ki se je raje umaknila, tuje. Takole piše v dnevniku na dan 13. maja leta 1951: “Aktualna je sedaj majska razstava. Umetniški svet je izzval veliko nevolje. Nekateri razstavljajo 20–30 del, drugi niti enega ne. Vsakdo imenuje to klika. Nekdo pravi, da bi bilo treba vodje na ulici pretepsti. Pritožbe ne bi zalegle. Morda kaka spomenica pri sejah. Godec pravi, da ne more osamljen nastopati proti njim, ter predlaga drugi odbor. Drenikova je enako ogorčena, pravi, da ne bo tiho. Šrajeva se je pomirila. Nevolja in občutek zapostavljanja je še pri Gaspariju in Birolli. Drenik priporoča novo razstavo onih, ki so bili pri majski odklonjeni, s podčrtavanjem tega vzroka. Baje ljudje radi gledajo razstave zavrnjenih.” In še: “Ugotovila sem, da so sprejeli dve moji sliki, toda ker je Jakac in drugi rabil mnogo sten za svoje mnogoštevilne, so nazadnje posamezne odklonili, v zadnjem momentu so izločili tudi moje. – Zakaj razstavljajo sedaj novi in ne več mi? – Njihov kader ima brez dvoma prednost; saj se z lastnim naraščajem sami povišajo.”

Na razstave je pošiljala svoje slike, ki so jih pogosto zavračali. Nenaklonjen ji je bil, denimo, Riko Debenjak, ob strani pa so ji stali Gojmir Anton Kos in še nekateri kolegi, ki so ji potem povedali, da ji komisija tako ali tako ne bi pustila zraven. Nekaj politike je vendarle bilo zadaj, meni Metka Pekle. "Nekateri jo vidijo kot politično žrtev, ker je bila verna in poslikavala cerkve, se družila z župniki. A obstaja tudi druga plat. Ko je imela zaradi stanovanjske stiske hude težave, je prosila Društvo likovnih umetnikov, če ji napišejo priporočilo za stanovanjski urad, in so ji napisali. Večkrat je kaj prosila “nadrejene” in ji niso odrekli. Če bi jo torej šikanirali iz političnih razlogov, ji ne bi toliko pomagali."

Verjetno je bilo zadaj več dejavnikov, razmišlja Metka Pekle. "Kakšne njene stvari niso bile dobre za tisti čas, saj je slikala po svoje; dejstvo, da je bila ženska, ji gotovo ni bilo v prid, enako njena vernost in apolitičnost, niso pa stvari črno-bele," razloge za odrinjenost Elde Piščanec ob rob razume pranečakinja.

Njena osebnost je bila na neki način dvojna, pa jo opiše Sara Müller. "Po eni strani je zelo odmaknjena, samotarska, po drugi strani pa se je ukvarjala zelo veliko s problematiko umetnosti nasploh, človeka v družbi, ženske v družbi. Vseeno je imela pa velik krog znancev in prijateljev. Prijateljevala je tudi z Milanom Klemenčičem, prvim slovenskim lutkarjem, s katerim sta tudi nekaj časa delila atelje. Bila je vživeta v slovensko umetniško sceno, po drugi strani pa živela v nekem notranjem svetu," pravi kustosinja.

"Občutek imam, da je vedno iskala neki absolut v slikarstvu in je begala z ene strani na drugo. Bilo je težko, predvsem za žensko. Ampak ne le to. Tudi povojno obdobje, ki je bilo naporno za vsakogar s tem velikim pomanjkanjem. Ne gre le za sistem in vprašanje vloge ženske, ampak to so bili časi, ki so bili res težki. Danes si težko predstavljamo, kakšna revščina je bila, pa stanovanjska stiska. Na Vinegradu je obdelovala zemljo, čeprav se na to ni zares spoznala. Čebelarila, se trudila obdelovati, hkrati želela slikati, v sosednjo vas je hodila igrat orgle. Zelo veliko si je naložila."

Razstava v Narodni galeriji poleg oljnih del, vključno z znanim Dekletom v poletni obleki iz leta 1935, v ospredje postavlja predvsem grafična dela, ki nemara izstopajo iz njenega opusa (družina je njena grafična dela tudi podarila Narodni galeriji). Posebna pozornost pa gre umetničinemu cerkvenemu slikarstvu, ki ga ponazorijo s filmom. “Fascinantno se mi zdi, da se je ena sama ženska lotila tako velikih podvigov in je sama poslikala celo cerkev,” pove Sara Müller. “Marsikaj danes sicer ni ohranjeno. Morda je to tisti del slovenske umetnosti, ki zaradi več razlogov ni tako splošno znan. Čeprav so bili stenski slikarji vendarle takrat zelo močni in dejavni, so postavljali tudi neke nove smernice slikarstva druge polovice 20. stoletja. Pa četudi so se tudi sistemsko stvari drugače odvijale.”

Slikanje v cerkvah ji je bilo v veselje, vendar je zaradi fizično napornega dela po skoraj vsakem takšnem delu zbolela. "Kot je sama zapisala, jo je delo tako pritegnilo, da je delala od jutra do večera. Kar je terjalo svoj davek," pove Metka Pekle.

Izjema je bilo delo v cerkvi sv. Križa pri Dravogradu, kamor se je že odpravila bolna, tam pa, kot je zapisala, nato ozdravela. "Tja se je odpravila psihično izčrpana, naveličana Ljubljane in stanovanjske stiske. Do vrha hriba pelje serpentinasta cesta, ob kateri se človek vpraša, kako je Elda prišla gor. Ker avta ni imela, najverjetneje kar peš. Material so ji verjetno pripeljali. Gre za res naporno pot, na koncu katere pa se odpre krasen razgled na Dravograd. V svojem dnevniku piše, da so jo pozdravili gozdovi, gorski zrak in prijazni ljudje. Njene izgorelosti so v veliki meri posledica tega, ker je bila tako senzibilna. Vsi dražljaji so pronicali vanjo kot v mehko testo. Tam, kjer je lahko ustvarjala v samoti, pa je prišla k sebi," razlaga pranečakinja.

Nekdo je napisal, da je bila močna v svoji šibkosti, se spomni Metka Pekle in sama temu pritrjuje. "To je res zanjo značilno. Po eni strani je bila šibka, saj jo je marsikaj vznemirjalo in prizadelo, po drugi strani je pa žilavo rinila naprej."