Potujoča razstava japonske grafike nosi naslov Fotografske podobe in materialnost: japonska grafika v 70. letih, ob tej pa bo na ogled še razstava Japonska, Jugoslavija, grafični bienale: dokumenti sodelovanja.

Prva prinaša izbor najbolj reprezentativnih avtorjev in predstavlja smernice v japonski grafiki 70. let preteklega stoletja, ko je bilo zlato obdobje grafičnega medija na Japonskem. Kustos razstave Kjodži Takizava je izbral avtorje, ki so bili večkrat nagrajeni v mednarodnem prostoru in oblikujejo jedro modernistične in avantgardne scene tistega desetletja. V nasprotju z začetkom 60. let, ko je bila v ospredju predvsem abstrakcija, je mogoče od konca 60. let v japonski grafiki zaznati vrnitev k vpeljevanju podob iz stvarnega sveta.

Ko se grafika speča s fotografijo
Pojavil se je trend vnašanja fotografske podobe v grafiko ‒ tudi pod vplivom poplave vizualnega, ki sta ga prinesla razmah potrošniške kulture in pojav televizijskega medija. Najpomembnejše priznanje tovrstnemu eksperimentiranju je bila velika nagrada Tecuju Nodi na tokijskem grafičnem bienalu leta 1968, ko je v svojih likovnih dnevniških zapisih fotografsko osnovo obdelal v kombinaciji sitotiska in lesoreza.

Ob vse večjem vplivu vizualnih podob na družbo je ideja o dialogu med grafiko in fotografijo doživela razcvet tudi zaradi naglega razmaha nove tehnike sitotiska, ki je na preprost način omogočila vključevanje fotografske podobe.

Poleg že omenjenega Node so na razstavi v skupini Obdobje fotografske izraznosti predstavljeni še Kosuke Kimura, Akira Macumoto, Satoši Saito, Hideki Kimura in Sakumi Hagivara. Dotični umetniki so fotografsko podobo v grafiki razumeli predvsem kot nosilko informacij, torej kot orodje za izražanje konceptov in idej. Po drugi strani so bili v 70. letih precejšnje pozornosti deležni tudi avtorji, ki so fotografsko podobo obravnavali popolnoma drugače. Izrecno so jo pojmovali kot material, kot avtonomno snov pri manipuliranju. Pod oznako Podobe avtonomne materialnosti so predstavljeni Džiro Takamacu, Kacuro Jošida, Kodži Enokura, Šoiči Ida, Tacuo Kavaguči, Li Ufan, Micuo Kano in Arinori Ičihara.

Razstava Japonska, Jugoslavija, grafični bienale: dokumenti sodelovanja pa je dokumentarne narave. Na primeru ljubljanskega grafičnega bienala predstavlja intenzivno kulturno izmenjavo med Japonsko in Jugoslavijo po koncu druge svetovne vojne. Obdobje od vzpostavitve diplomatskih stikov leta 1952 je razdeljeno v več faz, ki jih opredeljujejo posamične pomembne osebnosti, dogodki in razstave.

MGLC, Muzej Jugoslavije, Moderna galerija in RTV Slovenija
Postavitev tvorijo korespondenčno gradivo iz arhiva MGLC-ja, fotografski material iz beograjskega Muzeja Jugoslavije in ljubljanske Moderne galerije ter videogradivo iz arhiva RTV Slovenija.

Navedeno dopolnjujejo grafična dela tistih japonskih in jugoslovanskih umetnikov, ki so bili pri bogati kulturni izmenjavi na različne načine še posebej izpostavljeni. Na razstavi, avtorja katere sta Gregor Dražil in Nevenka Šivavec, so z deli zastopani Janez Bernik, Jozo Hamaguči, Tošihiro Hamano, Andrej Jemec, Kosuke Kimura, Noda, Ivan Picelj in Kumi Sugai.

Razstavi bosta na ogled do 19. maja, za 15. maj je napovedan istoimenski mednarodni simpozij.