Pod naslovom Leonardo – Dürer, risbe renesančnih mojstrov na tonirani podlagi ob omenjenih mojstrih predstavljajo še dela Rafaela, Tiziana, Albrechta Altdorferja, Hansa Baldunga Griena, Hansa Holbeina starejšega in drugih umetnikov, ki so ustvarjali v tem obdobju. Razstavo so odprli 7. marca, na ogled pa bo do 9. junija.

Kot priprava ali samostojno delo
Kot sporočajo iz Albertine, gre za najobsežnejšo predstavitev Leonardovih del v nemško govorečem svetu, kot edinstvenost postavitve pa izpostavljajo tudi postavljanje del južno- in severnorenesančnih umetnikov v medsebojni dialog. V Italiji so imele risbe na tonirani podlagi predvsem vlogo pripravljalnih skic in študij, severno od Alp pa so jih bolj cenili, tudi kot samostojna umetniška dela in zbirateljske kose. Zlasti v nemško govorečih deželah so na risbah na toniranem papirju upodabljali detajle oz. izseke verskih ali mitoloških tem – posebej Dürerjev opus v tem mediju je izjemen.

"V Italiji je bila tehnika chiaroscura v rabi od zgodnjega 14. stoletja naprej: umetniki so imeli risbe na tonirani podlagi za študije figur in kot del priprave za slike," pojasni kurator Achim Gnann. Kot dodaja, razstava v kronološki zasnovi predstavlja razvoj te tehnike tako v opusih posameznih umetnikov kot likovnem ustvarjanju časa nasploh, obenem pa raziskuje povezave z grafiko tistega časa.

V središču sta dva ključna umetnika južne in severne renesanse. Leonardo da Vinci (1452–1519) je pogosto za študije izbral risbo na toniranem papirju, podobno tudi Albrecht Dürer, ki je motive rad uporabljal na modri ali modro-zeleni podlagi. Takšna podlaga umetniku omogoča stopnjevanje svetlih in temnih površin podobe, kar dosega s senčenjem z grafitnim svinčnikom, peresom, čopičem ali kredo. V Italiji se je tehnika toniranega papirja pojavila že do okoli leta 1380.

Mojstrske risbe, kot so Leonardovi Apostoli ali Dürerjevi Roki, sklenjeni v molitvi, so utrle pot k priznanju risbe kot slikarstvu enakovredne umetniške zvrsti, so v muzeju zapisali ob razstavi. Še danes gre za eni izmed najbolj znanih del renesanse, obenem sta osrednji del grafične zbirke muzeja Albertina.

Sicer pa prihaja iz zbirke muzeja Albertina tretjini razstavljenih del, druga so si izposodili iz različnih zbirk, med drugim pariškega muzeja Louvre, Metropolitanskega muzeja v New Yorku, Galerije Uffizi v Firencah, berlinskega Grafičnega kabineta in Britanskega muzeja v Londonu.