Novo postavitev muzejske zbirke odpirajo nocoj v Muzeju sodobne umetnosti (MSU) v Zagrebu.

"Pojem tovarištva odpira teme solidarnosti in sočutja, medsebojnega spoštovanja, sodelovanja, povezovanja idej in skupnega delovanja. Muzej, ki odpira takšne teme, je obenem agens izboljšave sveta," piše v sporočilu za javnost.

Razstava predstavlja dela iz zbirke umetniških kolektivov MSU kot tudi dela umetnic in umetnikov, realiziranih v sodelovanju z drugimi skupnostmi. Dela segajo od kanoniziranih neoavantgard do sodobnih participativnih projektov 24 posameznikov in kolektivov, ki skozi inovativne metode spreminjajo individuume in družbo. Z njo želijo spodbuditi premišljevanje o solidarnosti, empatiji, kolektivnem in skupnosti, skrbi za drugega. Razstavljeni eksponati kažejo na specifično zgodovinsko izkušnjo regije, kateri pripadamo, kjer umetnost 20. stoletja pozna številne umetniške skupine.

Dela umetnikov potrjujejo družbeni angažma in obenem kažejo na anomalije
Kronološko razstava pokriva skupine EXAT 51 in Gorgona kot naslednici mednarodnega Fluxus gibanja, prek skupin OHO in komune v Šempasu, kot tudi Skupino šestih avtorjev in skupino Irwin, ter Novo Evropo/NEP. Obenem kaže pomembnost njihovega skupnega delovanja kot plodovitega in inovativnega. Dela posameznih umetnic in umetnikov potrjujejo družbeni angažma in obenem kažejo na anomalije. Njihov razpon in raznolikost kaže na lokalno sodelovanje MSU-ja ter nevladnih zadrug in akterjev na kulturni sceni.

Skupina Irwin je, kot so sporočili člani skupine, zastopana z instalacijo Retroavantgarda iz let 1996/2000, ki je obenem diagram stilistične evolucije avantgardne umetnosti na ozemlju nekdanje države od začetka 20. let preteklega stoletja do nastopa Neue Slowenische Kunst - NSK v zgodnjih 80. letih. Je obenem artefakt in drzna konceptualna gesta. Kot zapiše nemška kustosinja in teoretičarka Inke Arnes, je Retroavantgarda nov "vzhodni modernizem", postavljen po robu zahodnemu modernizmu, ki zase verjame, da je univerzalen.

Instalacija Retroavantgarda, prvič prikazana v dunajski Kunsthalle, je neodvisno umetniško delo in hkrati pragmatičen, kartografski pripomoček. V njem skupina Irwin oblikuje lastno neodvisno zgodovinsko kroniko; nekaj, kar ji je bilo dolgo odtegnjeno, tako zaradi prostorske umeščenosti in posebnosti politične situacije kot tudi zaradi že omenjenega mednarodnega diskurza. S predpostavljanjem obstoja fiktivne zgodovine jugoslovanske retroavantgarde Irwin (re)konstruira in vzpostavlja modernizem, ki je po svojem bistvu modernizem vzhodne Evrope.

Skupina Irwin, ki jo sestavlja pet slikarjev - Dušan Mandić, Miran Mohar, Andrej Savski, Roman Uranjek in Borut Vogelnik -, se je oblikovala v letu 1983 in se leta 1984 priključila širšemu umetniškemu kolektivu NSK.

Skupina OHO velja za najpomembnejšo neoavantgardno konceptualistično umetniško skupino v slovenski likovni umetnosti. Ustanovno leto skupine je 1966, ko je bil v glasilu Tribuna objavljen Manifest OHO avtorjev Iztoka Geistra in Marka Pogačnika. Člani skupine OHO so se razšli v poznih 70. letih in vsak zase nadaljevali samostojne ustvarjalne poti, piše v Pojmovniku slovenske umetnosti 1945-2005.