Z razstavo Crawly Creatures (Gomazeča bitja) bi v Rijksmuseumu radi odprli vprašanje spreminjajoče se percepcije žuželk v znanosti in umetnosti skozi stoletja.

In pri tem bi pač radi bili dosledni – argentinski umetnik Tomás Saraceno, ki na razstavi sodeluje s svojimi deli, je vodstvo ustanove pozval, naj cenijo in varujejo pajkove mreže, kjer koli se pač pojavijo.

Po besedah pomočnice kuratorja Julie Kantelberg tako zdaj krhke mreže obravnavajo kot miniaturne umetnine, (vsaj začasno) enakovredne Rembrandtovi Nočni straži ali Vermeerjevi Mlekarici, dvema najslavnejšima zakladoma muzeja. "Saraceno nam je postavil izziv, naj prepoznamo pajkove mreže, s katerimi v muzeju že tako ali tako sobivamo," je pojasnila za britanski Guardian. "To je pomenilo, da smo morali spremeniti svoje postopke in razširiti perspektive: ne bo se odstranjevalo mrež iz javnih prostorov. Čistilci so že tri mesece pred odprtjem razstave dobili navodilo, naj ne odstranjujejo ali uničujejo pajkov in njihovih mrež. Vsak teden naredim obhod, da vidim, kjer se pojavljajo mreže – zelo drugačen način opazovanja muzeja, kot sem ga imela doslej."

Od obiskovalcev razstave, ki se za javnost odpre 30. septembra, v muzeju prav tako pričakujejo, da še enkrat pretehtajo svoja morebitna negativna čustva do žužkov v vseh velikostih in oblikah. Že v srednjem veku so v Evropi kuščarje, insekte in pajke povezovali s smrtjo in celo hudičem – do preobrata je prišlo šele v 16. in 17. stoletju, ko je prihod mikroskopa umetnikom in znanstvenikom omogočil, da so lahko podrobno opazovali prej morda spregledano lepoto in sofisticiranost žuželk.

Pajki kot enakovredni soavtorji umetniškega dela
Med markantnejšimi deli na razstavi je denimo slika rogača z dvignjenimi kleščami, ki ga je leta 1505 naslikal Albrecht Dürer. "Začneš v sobi srednjega veka, in ko napreduješ proti zgodnji moderni dobi, se z izumom mikroskopa dobesedno odpre svet," ugotavlja Julia Kantelberg. "Umetnike je začela fascinirati iznajdljivost in lepota teh malih bitij. Na koncu stopiš še v čudovito, skoraj popolnoma zatemnjeno sobo z velikim Tomásovim delom v ospredju."

Saraceno je za svojo inštalacijo uporabil svilo, ki so jo predle štiri vrste pajkov, ki živijo v njegovem berlinskem studiu. "Vse težje rečem, da je to moja skulptura," ugotavlja umetnik, češ da bi bilo treba avtorski podpis dodeliti tudi pajkom.

Za pravice nevretenčarjev
Saraceno je spisal tudi Odprto pismo za pravice nevretenčarjev in ga postavil ob eno od pajkovih mrež, ki so se razbohotile v muzeju. V njem argumentira, zakaj moramo z gomazečimi bitji sobivati, ne pa nanje gledati kot na nadlogo. Umetnik, ki pajkom pušča vso svobodo tudi v lastnem domu, je namreč prepričan, da smo ljudje tisti, ki živimo v svetu pajkov, in ne obratno. "Pajki so na tem planetu že skoraj 280 milijonov let, ljudje pa samo 300 tisoč. S pismom za pravice nevretenčarjev razglašamo: 'Poglejte, tudi pajki imajo pravico biti v muzeju, pajki so povsod okrog vas."