V 9. izvedbi trienala prizorišče selijo v modernistično vilo v središču mesta, nekdanji sanatorij, in jo pretvorijo v "hišo strahov".

Trienale umetnost in okolje EKO 9, ki ga odpirajo danes, se z razstavo, naslovljeno Oči v skali, odpira polje za občutje strahu, s tem pa se prek umetnosti odziva na grozečo atmosfero v naravi in družbi.

"Če si Zemljo zamišljamo kot naš dom, potem je to hiša, v kateri straši. Ekstremni vremenski pojavi, množična izumrtja, požari in poplave, potresi: zdi se, kakor da se planet maščuje svojim prebivalcem. Ker se iz te hiše ne da izseliti, eksorcizem pa ne pride v poštev, se moramo s temi nemirnimi duhovi naučiti živeti. Vstopamo v to vilo strahov, na ta planet groze, da bi bolje razumeli in se pogodili z duhovi, ki jih je prebudila naša prisotnost na Zemlji," razmišlja umetniški vodja trienala Jure Kirbiš, sicer kustos UGM-a. V vlogi umetniških svetovalcev sta se mu pridružila Dominika Trapp iz Madžarske ter Markus Waitschacher iz Avstrije.

Potem ko so s prejšnjim trienalom oživljali nekdanjo mariborsko tovarno MTT, so se z osrednjo razstavo in spremljajočimi dogodki naselili v stavbo na Tyrševi ulici 19. Gre za modernistično vilo, kjer je bil nekoč zasebni sanatorij, v kolektivnem spominu pa je znana tudi kot nekdanja poliklinika in pljučni dispanzer zdravstvenega doma. Stavba je trenutno v lasti Univerze v Mariboru in je že več kot deset let prazna.

"Ko smo vstopili v to hišo, je malce delovala kot hiša strahov. Nekaj, kar se je zaprlo pred mnogimi leti, ostalo nedotaknjeno in so se plasti neke zgodovine začele luščiti same od sebe," je na predstavitvi letošnjega trienala dejala direktorica UGM-a Simona Vidmar Čelik.

Moč strahu, ki bi nas prebudil iz otopelosti
Razstava Oči v skali tematiko odpira z deli 36 umetnic in umetnikov iz regije, med katerimi je največ projektov slovenskih, avstrijskih in madžarskih avtorjev. V njih se odzivajo na grozečo atmosfero v naravi in družbi. "Z razstavo dajemo moč primarnemu čustvu strahu, da nas prebudi iz otopelosti do opozoril znanosti, za katera se zdi, kakor da so odpovedala," pravi Kirbiš.

Opevamo mladost, pozabljamo na smrt
Eden od osrednjih simbolov trienala je Ajdovska deklica, na katero se je pri svojem delu naslonila slovenska umetnica Ana Pečar. V delu, ki je nastalo za to priložnost, se ukvarja s temo smrti. "V tej kulturi, kjer je opevana mladost, se o smrti zelo malo govori," poudarja umetnica.

Kako se vedemo v kraljestvu Zlatoroga?
Zakaj Ajdovska deklica? "Njen pogled, njeno vztrajno opazovanje pod drobnogled postavlja naše delovanje v njeni sferi, v kraljestvu Zlatoroga. Hkrati se lahko v njenem prekletstvu prepoznamo sami. Kljub številnim svarilom, kakor v kamen ujeti, nemočno opazujemo posledice človekovega poseganja v naravo. Nepremična, kamnita prisotnost Ajdovske deklice sredi okoljske katastrofe ustvarja grozeče vzdušje, tisočletnemu pogledu pripisujemo nov, zlovešč pomen," razloži Kirbiš.

Snovalci trienala širijo polje umetniškega premisleka prek žanra grozljivke tudi na področje filma. "Od pripovedi ljudskega izročila in začetkov moderne grozljivke v literaturi in na filmu do sodobnih umetniških oblik predstavlja žanr grozljivke potencial za nagovor človeških in družbenih strahov," pravi Kirbiš.

Ob osrednji razstavi so tako zasnovali filmski program s projekcijami grozljivk. Na to se opre tudi umetnik Vid Koprivšek, ki je svojo instalacijo postavil v del sanatorija, kjer je bila nekoč temnica za razvijanje rentgenskih posnetkov.

EKO 9 je nastal pod okriljem evropskega projekta EMPACT, ki z geslom Umetnost razmišljanja kakor gora naslavlja teme ustvarjalna trajnost, sočutje do narave ter sočutni in odporni umetniki. V okviru tega projekta, ki povezuje sedem evropskih partnerjev, je razstava Oči v skali zastavljena kot primer dobre prakse trajnostno zasnovane razstave sodobne umetnosti. Dogodek bo na ogled do 28. julija.