Če so bili njeni prvenci usmerjeni v čisto kiparsko formo, pa je z uvedbo žice kot materiala za svoja dela začela prepletati prvini dveh likovnih strok, torej tako črto kot volumen.

Idejo je v likovno umetnost kot obliko kinetične umetnosti vnesel pionir mobila – ameriški kipar in slikar Aleksander Calder. Leta 1929 je na ogled na svoji prvi samostojni razstavi v Parizu postavil tako imenovane risbe v prostoru pod naslovom Cirque Calder. Omenimo, da je bila razstava nekaterih Calderjevih del konec lanskega leta na ogled v zagrebškem Umetnostnem paviljonu.

Tea Curk Sorta je svojo zadnjo razstavo štirih velikih žičnih slik v galeriji Pogled v Kamniku naslovila AMBIVALENCE. V svojem izrazu združuje kiparstvo in grafiko v brezčasno večdimenzionalnost. Žične risbe, tudi risbe v prostoru, po katerem se vijejo ženske figure, zarisujejo na stenah galerije svojevrstne senčne slike. Ker je njen material ubogljiv, lahko svoje figure svobodno umešča v prostor, toda pusti jim svobodo gibanja. In tudi obiskovalec razstave – gledalec s svojim lastnim gibanjem lahko z umetninami ustvari skupno dinamiko. Žica v skulpturi nadomešča črto, obe pa imata na voljo neskončnost. Toda njena dela so predvsem refleksija njenega intimnega življenja.

Takole je zapisala kustosinja razstave o najnovejših žičnih kipih Tee Curk Sorta: "Ženska je pri Tei lik, o katerem nenehno razmišlja. Razmišlja o sebi, o svoji vlogi, o spremenjenih vlogah, ki jih daje/nalaga družba ženski, o položaju ženske v današnji družbi, navsezadnje pa prek ženskega lika podaja tudi svoj notranji razmislek. Čeprav figure posamično delujejo osamljeno, se vendarle združujejo s preostalimi v skupine. Gre torej za razmišljanje o osami posameznika, izgubljenega v trušču družbe, ki pa ga z vsem, kar prinaša današnji vsakdan, ta družba, katere člen je, odriva na rob, ko se znajde v krempljih negativnih trenutkov: bolečine, nezmožnosti bivanja, finančne nemoči; nemoč kot jedro, ki se v trenutku pojavnosti odcepi od verige, ki je družba. Samost kot najbolj gotova pot posameznika, iz katere mora sam poiskati pot v svetlobo. Zdaj veliko bolj kritično kot kadar koli prej Tea poudari ujetost posameznika in njegov večni boj za obstanek samega sebe kot posameznika, ko ženske like zapre v okvire. A okviri se lomijo na posameznikih, ki se ne pustijo zavajati množičnemu fatalizmu, ampak se, če je treba, tudi fizično rešujejo iz spon družbe, da bi obstali, bivali in ne zgolj bili, ampak živeli in jemali svoje bivanje in svoj jaz kot tisto najsvetejše, kar je podarjeno vsakemu, le zgrabiti tega vsakdo ne zmore, ne upa, noče."

Tea Curk Sorta (1981) je diplomirala iz kiparstva pri Jožetu Baršiju na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani leta 2007 z nalogo, naslovljeno Mobilni dom. Pet let pozneje je zaključila še magistrski študij grafike pri Lojzetu Logarju z nalogo Uporaba klasičnih tehnik v kontekstu sodobne grafike. Kot samostojna umetnica živi in ustvarja v Ajdovščini.