Slikarja Pieta Mondriana je najbolj fasciniral boogie woogie, ki so ga v tridesetih letih minulega stoletja zavzeto igrali črni pianistični mojstri kot sta bila Willie »The Lion« Smith ali Jay McShann. Tesne povezave med jazzom in slikarstvom so postale še bolj intimne po drugi svetovni vojni. Tako je abstraktni slikar Jackson Pollock na svojih platnih izrazil spontanost in improvizacijo, značilno za jazzovsko muziciranje. Nekateri, na primer Larry Rivers so se izražali tako skozi glasbo kot tudi v slikarstvu. Med umetniki, ki so svoj navdih našli v jazzu, so tudi Frantisek Kupka, Otto Dix, David Hammons, Jean-Michel Basquiat, Keith Haring, če omenimo le nekatere. Roy Liechtenstein je tako ljubil jazz, da se je pri sedemdesetih naučil igrati alt saksofon.

Prav tako je šlo v nasprotni smeri: jazzovske glasbenike so navdihovala dela likovnih mojstrov. Saksofonist David Murray je pred leti napisal Picasso Suite. Odlična jazzovska vokalistka Patricia Barber še posebno skrbno izbira besedila, ki jih interpretira, veliko jih napiše tudi sama. Za ploščo Verse je napisala skladbo If I Were Blue, v katerem svoja razpoloženja primerja z likovnimi deli Davida Hockneya, Davida Hopperja, Francisca Goye in Pabla Picassa.

Tristavčno suito pianistke, skladateljice, aranžerke in dirigentke Carle Bley Les trois Lagons so navdihnile izrezanke francoskega slikarja Henrija Matissa. Leta 1947 je izšla zbirka stotih natisnjenih sestavljank Henrija Matissa, nastalih v originalu z izrezovanjem kolažnega papirja. Knjiga je izšla v omejeni nakladi in nosi naslov Jazz, predvsem zato, ker podobe temeljijo na improvizaciji. Prvotno si jih je Matisse zamislil kot ilustracije pesmi. Kasneje je motivno zajemal predvsem iz cirkuškega in baletnega sveta. Nekateri motivi so postali še posebej priljubljeni, saj so jih pogosto natisnili na plakatih in jih reproducirali na različnih materialih. Pred tremi leti je kitarist Bill Frisell zasnoval kvartet Richter 858. Zasedba je predstavila projekt, ki ga je navdihnilo osem del slikarja Gerharda Richterja, razstavljenih v Muzeju moderne umetnosti v San Franciscu; za vsako izmed slik je nastala skladba.

Nedavno je ploščo trobentača Jeremyja Pelta The Artist navdihnil obisk v pariškem Rodinovem muzeju. Celotno ustvarjalnost Paula Kleeja je prav toliko kot njegov likovni talent vodila tudi strast do glasbe. Deležen je bil temeljite glasbene izobrazbe in je postal odličen violinist – že pri enajstih letih so ga vabili v bernsko glasbeno združenje. A sčasoma se je njegovo zanimanje premikalo od glasbe vse bolj v slikarstvo. Kleejevo slikarstvo pa spet navdihuje številne sodobne skladatelje – predvsem v zadnjih desetletjih in predvsem tiste, ki so se ukvarjali z glasbenimi eksperimenti in inovacijami. Tako glasbi kot tudi slikarstvu je bil zapisan Arnold Schoenberg. Njegova likovna dela je odločilno zaznamoval občutek za glasbo: ponavlja vzorce in balansira komplementarne barvne nianse v glasbi primerljivi harmoniji. »Moje skladbe nimajo začetka in konca. Gre le za sosledje ekspresij, naplavljanje misli, ki vse moje skladbe nekako povezujejo. Podobno kot slikarstvo Jacksona Pollocka.« Norveški pianist Ketil Bjørnstad je napisal niz skladb, ki so jih navdihnile slike njegovega rojaka Edwarda Muncha. Precej zanimiv slikar je bil tudi Miles Davis, prav njegova glasba pa je navdihovala tudi slovenskega umetnika Hermana Gvardjančiča. Zaupal nam je:

"Skoraj vedno delam ob glasbi, ki pa jo skrbno izberem. Le v zaključnem procesu nastajanja slike glasbo izklopim. Res pa je tudi, da se ta glasba ne preliva v moje slikarsko delo neposredno kot motiv. Sam pa ob posameznih delih natanko vem, katero glasbo sem poslušal ob slikanju. Z Johannssonovo glasbo me je seznanil eden mojih študentov, je seveda temačna in globoko čustvena in pristoji mojemu slikarskemu razmišljanju."

V Galeriji Miha Maleš v Kamniku je na ogled razstava risb z ogljem na velike in male formate Fordlandia in je del najnovejšega opusa enega najvidnejših predstavnikov tako imenovane ekspresivne figuralike in pomembnega modernista, akademskega slikarja Hermana Gvardjančiča. Razstavo je pripravila umetnostna zgodovinarka, kustosinja Saša Bučan:
»Leta 1928 je Henry Ford v Amazonskem pragozdu zasnoval mesto, lahko bi rekli, da si je zadal zgraditi utopično globalno mesto, belih ograj in ljubkih hišic, kjer bi zaposleni nabiralci in obdelovalci kavčuka, pridobljenega iz osrčja pragozda, živeli v odmaknjeni samozadostni skupnosti. A še vsaka utopična ideja je bolj ali manj zdrvela v prepad. Postala je distopija, ki s svojimi ohranjenimi delci še danes opominja človeštvo, da pravzaprav idealnega sveta ni. Fordlandia v prvi vrsti ni bila namenjena ne miru in sanjskosti življenja znotraj njega in tudi ne dobronamernosti njenega kreatorja. Henry Ford jo je v prvi vrsti zasnoval preračunljivo, za svoj lasten posel, ki bi še naprej črpal bogastvo pragozda za potrebe sodobne gumarske industrije, katero je seveda krvavo potreboval za svoje končne izdelke – avtomobile. Mesto je uspel celo naseliti, a so se zaposleni uprli in tako je še pred pravim začetkom Fordlandia pokleknila.

Herman Gvardjančič se v svojem zadnjem ciklu nasloni na Fordlandio, ki pa jo ne presprašuje kot zgodovinsko dejstvo, ampak bolj kot utopijo, katere iskalec je morda do neke mere tudi sam v želji po nečem svetlejšem, dobrem in idealnem, čeravno se skozi svojo likovno izpoved v vseh obdobjih/ciklih sooča s temnino človeštva, v kateri ni prostora za vdore svetlobe, svet ki je bolj ali manj oropan čustev in kot sam zase pove - v svetlobo življenja nikoli ni prav zares verjel. Naslov razstave pa nas opominja na Gvardjančičevo drugo strast: glasbo Johanna Johannssona z albuma Fordlandia. Prav njegova glasba vodi Gvardjančičeva nova dela, ki eruptivno prihajajo v svetlobo z izjemno reduciranimi sredstvi - risbo z ogljem v katero se ponekod pomeša posamična barva, najpogosteje rumena.

Johannssonova glasba briljantno prepleta klasiko, jazz, elektroniko in t. i. ambient, vse pa je vrhunsko in poudarjeno čustveno odigrano. Napisal je tudi za glasbo za nekaj slovitih filmov, omenimo Ugrabljeni, Sicario, Teorija vsega, Prihod, tudi v Deklini zgodbi so uporabili njegovo glasbo. Umrl je lani, star komaj 48 let, pokopal ga je kokain.

Herman Gvardjančič je letnik 1943, študiral je slikarstvo na ALU v Ljubljani in diplomiral 1968. Študij je nadaljeval na specialki za slikarstvo pri prof. Zoranu Didku in ga zaključil 1971. LETA 1987 je postal docent na Pedagoški akademiji v Ljubljani, 1997 redni profesor za risanje in slikanje na ALUO. Predstavil se je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini in je dobitnik vrste nagrad in priznanj med drugim nagrade Prešernovega sklada, Groharjeve in Jakopičeve nagrade.