Richard Wagner je bil mojster "hitpnotičnih trikov" in "ni bil glasbenik po instinktu. To je dokazal s tem, ker je žrtvoval vse zakonitosti in, določneje povedano, ves slog v glasbi, samo da je napravil iz nje, kar je potreboval, gledališko retoriko, sredstvo izraza, okrepitev gibov, sugestije, psihološko piktoresknega". Tako je o Wagnerju pisal njegov nekdanji oboževalec, tedaj pa že sovražnik Friedrich Nietzsche. S takšno sodbo, ki seveda ni bila docela objektivna, je pa vendar obelodanil Wagnerjevo drznost, revolucionarnost v glasbeni ustvarjalnosti, zaradi katere ga še danes cenimo kot enega prelomnih skladateljev 19. stoletja.
Česa podobnega za Wolfganga Wagnerja ne bi mogli reči. Njegove režije so bile bolj ali manj konservativne, naprednost pa je pokazal v vodenju bayreuthskega festivala. Leta 1973 je ustanovil fundacijo Richarda Wagnerja in sklenil, da festival ne bo več le družinska zadeva. Če sam ni zmogel prikazati posebnega vizionarstva v režiji, pa je v Bayreuth začel vabiti gostujoče režiserje, ki so posodobili dikcijo festivala, ki se je začel leta 1876. Z njegovim blagoslovom so tako v Bayreuthu nekaj najbolj izjemnih opernih produkcij zadnjih desetletij predstavili Heiner Müller (Tristan, 1993), Christoph Schlingensief (Parsifal) in Patrice Chéreau, ki je ob stoletnici krsta tetralogije Nibelunški prstan na oder postavil tako imenovani Jahrhundertring (Stoletni prstan). Posodabljanje produkcij pa ni bilo nekaj, s čimer bi Wolfgang Wagner na dušo pihal svoji zloglasni materi Winifred.
Stric Wolf, ki ga je Winifred oboževala
Stric Wolf - tako so Wagnerjevi klicali Adolfa Hitlerja. Winifred, ki je bila sicer Angležinja, je bila namreč tesna Hitlerjeva prijateljica. Ko je Hitler leta 1923 sedel v ječi po neuspelem puču v pivnici, mu je Winifred pošiljala hrano; ko se je pogajal z Angleži, je bila njegova osebna prevajalka; čeprav obstajajo dokazi, da se ji je Hitlerjeva politika do Judov gnusila, tudi po koncu vojne ni obžalovala ničesar, kar je storila med nacizmom. V znamenitem intervjuju režiserju Hans-Jürgenu Syberbergu, ki podobno kot Wagner v operi sledi konceptu Gesamtkunstwerka v filmu, je leta 1975 dejala: "Srečanje z njim je bila izkušnja, ki je ne bi želela zamuditi."
Zanimivo je, da resna vez med Winifred in Hitlerjem Wolfgangu ni prinesla kaj dosti ugodnosti. Tako kot drugi nemški možje je moral v vojsko in šele hudo ranjenemu mu je bilo dovoljeno zapustiti bojišča. Tako se je šele leta 1940 lotil študija operne režije in glasbe v berlinski državni operi. Kot režiser je leta 1944 debitiral z opero Andreasnacht (Andrejeva noč) svojega očeta Siegfrieda, ki je kljub homoseksualnim nagnjenjem zaplodil štiri otroke. Ta pa nikoli ni dosegel slave svojega očeta in je umrl, ko je bil Wolfgang star le enajst let. Wolfgang Wagner seveda ni bil le potomec Richarda Wagnerja, ampak tudi Franza Liszta. Njegova stara mati Cosima je bila namreč Lisztova hči.
Nadarjeni brat Wieland
Wolfgang Wagner je moral večkrat poslušati očitke, da je bil manj nadarjen od svojega brata Wielanda. Ta je bil najprej določen za vodjo bayreuthskega festivala, katerega je sicer od leta 1951 pa do svoje smrti leta 1966 vodil skupaj z Wolfgangom. Wieland je bil tisti, ki je zares posodobil Bayreuth, prav tako pa velja za začetnika tako imenovanega Regietheatra. Gre za pristop, ki režiserju omogoča večjo svobodo v interpretaciji opere. V letih po drugi svetovni vojni, ko so bile Wagnerjeve opere kompromitirane z nacističnim pečatom in ko je potekala razprava o tem, kaj s to operno dediščino narediti, je Wieland Wagner predstavil nov način inscenacije Wagnerjevih oper, ki naj bi v teh delih izpostavile nekatere univerzalne in epske prvine. Odločil se je za minimalistično sceno s poudarjeno abstrahiranimi objekti, ki niso bili očitno povezani z wagnerjansko mistiko.
Režiser je smel več let razvijati produkcijo
Wolfgang kot režiser nikoli ni bil tako cenjen in kot umetnik ni veliko zapustil. Zato pa je bil toliko boljši producent in menedžer. V Bayreuth je privabil znamenite dirigente Carlosa Kleiberja, Daniela Barenboima, Jamesa Levina ali Christiana Thielemanna, pogosto pa so hvalili tudi njegovo odločitev, da posameznim režiserjem omogoči večletno razvijanje interpretacije katere od Wagnerjevih oper. V praksi je to pomenilo, da je posamezen režiser s svojo ekipo isto opero smel režirati več let zapored in tako iz leta v leto izpopolnjevati svojo produkcijo. Wolfgangova odločitev za ta pristop je bila utemeljena z njegovim izvirnim poslanstvom, ki je bilo varovanje dediščine Richarda Wagnerja, s tem pa tudi omogočanje čim boljših inscenacij, v katerih bi bogati jezik Wagnerjevih glasbenih dram lahko kar najbolj prišel do izraza.
Po letu 2000, ko je že dopolnil 80 let, so Wolfgangu Wagnerju večkrat očitali, da se preveč zavzeto drži svojega položaja in da bi vodenje festivala moral odstopiti komu drugemu. To se je zgodilo leta 2008, ko sta vodenje festivala prevzeli njegovi hčerki Eva Wagner-Pasqier in njena kar 33 let mlajša sestra Katharina, sicer tako kot oče tudi sama operna režiserka. Ker imajo Wagnerjevi dolgoživost očitno v krvi - navsezadnje je tudi Winifred umrla šele leta 1980 -, ima tudi Katharina možnost, da v Bayreuthu preživi več kot pol stoletja. Vendar je to že zgodba o drugi generaciji.