To dokazujejo viri, ki jih danes hranijo v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja v Kopru, Pokrajinskem muzeju Koper, Pokrajinskem arhivu Koper in Škofijskem arhivu v Kopru in so bili tema simpozija, ki ga je nedavno organiziralo Kulturno društvo Albancev slovenske Istre Iliria.

Ducaini, ki je bil pred tem znan pod imenom Gjon Dukagjini, je v 15. stoletju prebegnil iz Skadra, mesta, ki je eno leto poprej padlo pod Turki. In ne samo to, beneški vladar, dož Giovanni Mocenigo, je v svojem dekretalu (neke vrste ukaza) pri imenovanju tudi opisal zasluge »našega zvestega« Ducainija, ki se je dokazal pri vojskovanju proti Turkom v nekdanji Beneški Albaniji.

Tudi Albanci so bežali pred Turki
Omenjeni dožev ukaz, ki je danes dostopen javnosti v knjigi Petra Kandlerja Codice Diplomatico Istriano (Istrski diplomatski kodeks) iz leta 1986, razkriva marsikaj o okoliščinah, v katerih se je našlo albansko plemstvo v času turškega prodiranja v Evropo v v 15. stoletju. V nasprotju z drugimi narodi, ki so se v tem času povezovali z Bizancem, so bili albanski vladarji gospodarsko in politično tesno povezani z Beneško republiko; o tem priča že ime Beneška Albanija. Zato so pri tem imeli veliko podporo Benetk, ki so v tedanjih viharnih časih želele obdržati vpliv na Jadranu. Z napredovanjem Otomanskega cesarstva na Balkanu so albanski plemiči prebegnili v večja beneška mesta vzdolž vzhodnega in severnega Jadrana, na Apeninski polotok in tudi v Istro.

Različni nazivi izumrle družine
O albanski plemiški družini Dukagjini, ki je bila ena najstarejših in vplivnejših med Albanci in po kateri se danes imenuje pokrajina na zahodu Kosova, veliko piše tudi istrski učenjak iz 17. stoletja, Prospero Petronio. V njegovem delu Memorie sacre e profane dell'Istria (Starožitnosti Istre) so zgodovinarji našli podrobno ilustracijo grba družine, h kateremu je pripisal različici njenega imena (Ducaînî ali Dvcagînî) ter pripisal, da so »gospodje Docagîne, nekdanje kneževine v Albaniji, sedaj Sandžaka, in gradu sv. Socerba v Istri«. Petronio je zapisal tudi družinsko drevo Dukagjinijevih, iz katerega je razvidno, da je po moški strani družina izumrla leta 1609.

Imenovanje Gjona Dukagjinija za socerbskega graščaka ni bilo naključno
V času od prihoda družine v Istro do njihovega zatona so se Dukagjinijevi izkazali kot zelo pomembni gospodje. In tudi imenovanje Gjona Dukagjinija za socerbskega graščaka ni bilo naključno, meni zgodovinar dr. Salvator Žitko, ki razlaga, da je bilo imenovanje strateškega pomena.
Trst je bil takrat namreč pod upravo Habsburške monarhije in od tod so v zaledje peljali sol za trgovske namene.
Gradovi pa so nadzorovali poti s soljo, zato so tako Habsburžani kot tudi Benetke tekmovali za nadzor gradov. »Tudi Benetke so si želele te poti usmeriti skozi svoje zaledje,« pravi in nadaljuje, »tu je nastala medsebojna konkurenca in končno tudi izbruhnila vojna, tako da je takrat Beneški republiki, ki je bila na vrhuncu moči, uspelo, da je zasedla najpomembnejše utrdbe na Kraškem robu in tu vzpostavila svojo dominanco.”

Benečani so zaupali zvestemu Dukagjiniju
Iz Socerba so Benečani lahko po zvestem Dukagjiniju nadzorovali trgovsko pot, z njo pa tudi pretok denarja in gospodarske moči. V svojih vrstah so želeli imeti tudi spretne vojaške stratege, pojasnjuje dr. Žitko: "Kot dokaz moči in vpliva družine Dukagjini je zgovorno tudi dejstvo, da so poleg gradu upravljali tudi vasi v okolici, pri tem so imeli tudi sodno oblast. Eno od naselij so poimenovali po Ducainijevih »De Caini« oz. »De Cani«, danes pa jo poznamo kot Dekani."
Zgodba zanimiva tako za Albance kot Slovence
Ta razburljiva zgodba je zanimiva tako za Albance kot tudi za Slovence, meni predsednik društva Heset Ahmeti in zavrača namigovanja, da si Albanci prisvajajo določene osebnosti. »Ta zgodba nam Albancem veliko pomeni, ob njej se počutimo veliko bolj pomirjeni in na sploh dobro.«
Ahmeti pa meni, da razkrivanje tega dela zgodovine Istre, ki je pomemben za današnje Albance v Istri, pri nekaterih ljudeh, tudi intelektualcih vzbuja veliko dvomov; med slednjimi se najdejo tudi takšni, ki tega raziskovanja ne bi spodbujali: »Ne razumem, zakaj je to za koga moteče, da se opredeli, da kdo komu pripada ali ne, da kdo kaj sme ali ne sme. Zgodovine ne moremo spremeniti.«

Zgodovino ustvarjajo dejstva
Podobnega mnenja, namreč, da zgodovino ustvarjajo dejstva oziroma viri, je tudi idejni pobudnik tega raziskovanja in vodja domoznanstvenega oddelka v koprski knjižnici, mag. Peter Štoka:»Viri so vedno isti, kot Sveto pismo, samo to je bistvo, kdo bere in na katere družine naletiš, da te res zanima in da se potem ustaviš in raziščeš zgodovino določene družine.«
Ko je pri svojem delu analiziral Petronijevo družinsko drevo, je dobil idejo, da lahko poveže raziskovanje v Sloveniji s tistim v Italiji. Vključili so tudi raziskovalno delo Edmonda Malaja iz Albanije.
»Tako smo povezali oba raziskovalca, Paola Munerja iz Italije in našega Salvatorja Žitka, kajti v tem družinskem drevesu je točno razpoznavna črta, ki se vleče iz Albanije v naše kraje, namreč Demetrij, oče Giovannija oziroma Gjona, je imel dva brata, ki sta ostala v Albaniji in nadaljevala del zgodbe v Albaniji. Eden od bratov, Lekë Dukagjini je sestavil znameniti kanon,« pojasnjuje Štoka. Kanon, ki je v bistvu skupek zakonov, javnega reda in pravil obnašanja, je še nekaj stoletij veljal kot zakonik med Albanci.

Niso bežali samo plemiči, ampak tudi ljudstvo ...
In na koncu še zanimivost o manj znanih, a nič manj resničnih ljudeh. Namreč, zgodovinski zapisi nam razkrivajo marsikaj o albanskih plemičih, a malo manj omenjajo usodo njihovih albanskih podložnikov. Tudi ti so ušli Turkom, tako kot njihovi gospodarji, in tudi ti so nadaljevali življenje v okolici Socerba, kot vojščaki, služabniki in obrtniki, slikarji in notarji. In kdo ve, morda se danes po Kraškem robu sprehajajo o tem nič vedoči njihovi nasledniki.