Žabjak je nezakonito postavljeno, najstarejše in tudi najštevilčnejše romsko naselje v novomeški občini. Sestavljajo ga predvsem barake, številne so zgrajene iz najrazličnejših materialov, najdejo pa se tudi lepe zidane hiše s holivudsko urejeno okolico. Vode v naselju ni bilo več desetletij. Občina jim jo je zagotovila šele letos, potem ko je naselje obiskala varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in je prek Zveze Romov za Dolenjsko odločno posredovala Romkinja Milena Tudija.

Eden prvih prebivalcev Žabjaka je bil Franc Brajdič, ki šteje več kot sedemdeset let in z ženo vse življenje živi brez elektrike in vode, v leseni baraki, ki ni primerna za domovanje. "Včasih je bilo za Rome slabše kot danes," ob našem obisku pripomni starešina naselja Franc, ki doda, da so Romi v to naselje prišli tudi zaradi smetišča, saj so iskali hrano in odpadni material, da so lahko preživeli. Včasih namreč Romi niso prejemali socialnih pomoči in občina se pred leti zanje ni zanimala, številni so morali prosjačiti in delati v kamnolomu, da so lahko preživeli.
"Po vodo za kuhanje in pranje smo morali hoditi v sosednjo Potočno vas," je pristavila Francijeva žena Nada, ki je pred leti nosila predvsem oblačila, ki si jih je ročno sešila sama. Danes živita s 500 evri na mesec, a po njunih besedah čutita pomanjkanje. Najbolj si želita bivalnik, ki bi nadomestil njuno propadajočo leseno barako.
Takšnih družin je v Žabjaku še veliko. V propadajočem bivalniku na drugi strani ceste najdemo družino Hudorovac s tremi otroki. Njihova mati, 27-letna Simona, nam zaskrbljeno pove, da jim denarna socialna pomoč predstavlja edini vir preživetja in da je moral njen otrok pozimi, ko so vodo pridobivali s taljenjem snega, pogosto v šolo neurejen. V pogovor poseže njena mama Cvetka, ki pove, da v bivalniku živijo s podganami in mišmi, ki pogosto pridejo v stik z njihovo hrano. "Najbolj si želim elektriko in primernejši bivalnik," poudari.
"V Žabjaku imamo zelo slabo urejeno. To ni naša parcela, saj živimo na nekdanjem smetišču, kjer bivalne razmere niso zdrave. Vse, kar posadiš na tem območju, se posuši. Star sem 47 let in vse življenje živim tukaj. Občinski uradniki prihajajo k nam in pravijo, da to ni naše in da bo treba enkrat porušiti. To nam jemlje vso voljo," razočarano pripoveduje Roman Novak, ki skrbi za javno vodovodno pipo, ki so jo Romi v tem predelu naselja dobili letos poleti. Novak, ki je dobil tudi odločbo o rušenju bivalne barake, pravi, da je pripravljen odkupiti parcelo, na kateri živi, zato prosi občino, naj mu to omogoči.
Na vprašanje, katera beseda jim je ljubša, Rom ali cigan, se je večina strinjala, da Rom oziroma Romkinja, češ da ni žaljiva. "Ljubša mi je beseda Romkinja, toda zmeraj smo bili cigani in cigani smo ostali," nam s smehom odgovori 70-letna Ida Hudorovac, ki živi z mesečno pokojnino okoli 170 evrov. Gospa je včasih nabirala in prodajala zelišča ter živela v gozdu pod šotorom.
Več o življenjskih razmerah v Žabjaku pa izveste v romski oddaji Naše poti.
Bogdan Miklič, Radio Slovenija