Velenje spada s svojimi 60 leti med mlajša mesta, se je pa število prebivalcev v njem eksponentno povečevalo. Zaradi priseljevanja, ki so bila v preteklosti povezana pretežno s Premogovnikom Velenje in Gorenjem, velja za multikulturno mesto, stik različnih kultur pa se bo v Velenju z novim lastništvom Gorenja najverjetneje tudi nadaljeval. Kontič poudarja, da večjih težav zaradi nacionalizma v Velenju niso imeli, so pa razmere po svetu in v Evropi multikulturalizmu zelo nenaklonjene.

Večino življenja je preživel v Velenju. Po končani elektrotehniški šoli in visoki upravni šoli v Ljubljani se je vrnil v Velenje, kjer je bil med letoma 1983 in 1991 zaposlen v Rudniku lignita Velenje. Potem je kariero nadaljeval v občinski politiki. Leta 1996 je bil izvoljen za poslanca državnega zbora, leta 2010 pa prvič za župana mestne občine Velenje. Na prihajajočih lokalnih volitvah se bo potegoval za tretji mandat. Kljub podpori strank SD-ja in DeSUS-a je za svojo kandidaturo zbral tudi podpise občanov.

Potegovali se boste za tretji zaporedni mandat župana Mestne občine Velenje. Ali že občutite kak stres, povezan s predvolilno kampanjo?
Nisem v stresu, pravzaprav trenutno s sodelavci skupaj opravljamo vsakodnevno delo. Končujemo nekatere naložbe, nekatere pa še dobro izvajamo, tako da se v tem trenutku s kampanjo še ne ukvarjamo, razen tega da analiziramo potrebe občank in občanov. To pa smo opravili že v spomladanskem času: obiskali smo vse krajevne skupnosti in mestne četrti. Tam smo se pogovarjali z volivkami in volivci in dobili jasne namige, kaj si želijo. Njihova pričakovanja so pravzaprav takšna, kot so bila v preteklosti, računamo pa na še en dober mandat. Tudi stranka kot takšna ima v tem trenutku relativno večino, saj imamo 16 svetnikov od 33, tako da tu lahko rezultat celo še nekoliko izboljšamo, če bodo ljudje ocenjevali pretekli mandat, tako kot mi mislimo, da ga bodo.

Velenje v Sloveniji velja za multikulturno mesto, kar je posledica priseljevanj. Kako kot Velenjčan spremljate razvoj multikulturalizma v Velenju skozi različne generacije priseljencev? Katere spremembe vidite v preteklih desetletjih?
V Velenju smo neka posrečena mešanica že vrsto desetletij, kar je sicer normalno, glede na to, da je mesto raslo po drugi svetovni vojni in bo naslednje leto praznovalo 60 let od odprtja novega mestnega središča. V tem času smo z malo manj kot 2.000 prebivalci zrasli na 33.000 prebivalcev, kar pomeni, da je priseljevanje potekalo v velikem obsegu. Veliko ljudi se je sem priselilo iz nekdanje Jugoslavije, predvsem iz Bosne in Hercegovine, ne nazadnje so ponje hodili z avtobusi in promovirali Velenje, nova delovna mesta in boljše življenje in tako prišli do delovne sile, ki so jo potrebovali najprej v premogovniku, pozneje pa še v Gorenju in preostalih podjetjih. Velenje je pač industrijsko mesto, tako da se tu različne kulture prepletajo že vrsto desetletij. Pravzaprav nekih groznih odporov ali pa nesporazumov v preteklosti ni bilo. Res pa je, da so v preteklih desetletjih v Slovenijo prihajali ljudje, ki so takrat govorili srbohrvaški jezik. Vendar tistih bistvenih razlik, ki bi pomenile določeno stopnjo nerazumevanja, ni bilo. Poleg tega smo vsi skupaj živeli v Jugoslaviji in nam jezik, ki se je v Jugoslaviji uporabljal, ni bil tuj. Danes je nekoliko teže, ker k nam prihajajo ljudje, ki ne govorijo jezika, ki bi ga mi vsaj malo poznali. To povzroča določene težave predvsem v komunikaciji.

Govoriva o priseljencih iz Albanije?
Da. Problem pri tem je predvsem to, da se težko vključujejo v družbo in težko delujejo. Zato se tu včasih dogaja mogoče pretirano, včasih pa tudi upravičeno spraševanje, kaj narediti na tem področju, da bodo zadeve boljše. Občina pravzaprav pri tej zgodbi o t. i. zakonitih migrantih nima posebne vloge, tako kot pri nezakonitih ne. Predvsem zato, ker je to v pristojnosti države. V občini ne moremo predpisati kvote, koga bomo sprejemali in koga ne. Skladno z zakonodajo pač k nam prihajajo in od nas tudi odhajajo. Je pa bistvena razlika v tem, da v tem trenutku ljudje, ki prihajajo, ne poznajo slovenskega jezika, niti jezika, ki bi se ga približno dalo razumeti. Ampak za to mora na ustrezen način poskrbeti država, in na to smo tudi opozorili. Vsekakor je pa pri nas mešanica različnih kultur. Ne nazadnje smo ravno prejšnjo soboto imeli srečanje, kjer so različne skupine, tako Srbi, Hrvati, Albanci in tudi Međimurci, ki včasih izstopajo iz hrvaškega povprečja, zelo jasno pokazali, kako se da skupaj strpno predstavljati svojo kulturo in kulinariko. Vse te skupine so na istem mestu Velenjčanom omogočile, da se seznanjajo s kulturnimi posebnostmi. V Velenju imamo ustanovljenih kar nekaj teh društev in skrbimo, da imajo prostore in razmere za delovanje, seveda je pa vsebina v njihovi pristojnosti. Skratka, smo kulturno različni, vendar uspevamo to kulturno različnost preoblikovati v našo prednost.

Pa vendarle, so kakšne razlike med priseljenci iz časa nekdanje Jugoslavije, ki so tu iskali novo življenje, v primerjavi z današnjimi, ki jim, če upoštevamo statistiko, Slovenija predstavlja le prehodno obdobje pred vstopom na trg dela EU-ja oziroma premikom v Nemčijo. Se ta razlika občuti?
Da. Verjetno bo zgodba še naprej takšna, da bodo ljudje, ki tukaj živijo, iskali priložnost nekje drugje, predvsem zaradi nizkih plač, da bodo ta mesta morali zapolniti ljudje, ki prihajajo od drugod. To časovno obdobje, koliko časa je kdo tukaj, je težko opredeliti, zanesljivo pa je ta premik viden tudi pri nas.

Ga je več kot v času Jugoslavije?
Tudi v času nekdanje Jugoslavije so ljudje odhajali, sicer ne takoj po vojni, ker to ni bilo mogoče, pozneje pa. Mi smo tako ali tako imeli tudi veliko gradbeno podjetje, ki je delalo po tujih trgih, in so že s to firmo ljudje odhajali na delovišča po svetu. Sicer pa je verjetno resničen podatek, da je bilo tega manj, ker so bile razmere drugačne, in tudi potrebe ljudi, ki so prihajali sem, so bile drugačne.

Kaj za lokalno skupnost pomeni, če Slovenija postane tranzitna država na trg dela EU-ja. Je, recimo, potem občina Velenje dolgoročno obsojena na nizko kupno moč občanov?
Nam se dogaja nekaj drugega. Dogaja se, da ljudje prihajajo k nam, se tukaj naselijo, dobijo delovni vizum za delo pri nas, pozneje po zakonu o združevanju družin pripeljejo s sabo družine, nato družine ostajajo tu, oni pa odhajajo naprej. To je težava, s katero se najbolj ukvarjamo, saj to seveda pomeni, da tu izkoriščajo vse ugodnosti, ki jim pripadajo kot prebivalcem, tisti, ki delajo, pa službo opravljajo drugje. Tako da ostanejo prebivalci, delajo pa v drugih evropskih državah. Ne nazadnje je Slovenija del EU-ja in tudi odskočna deska za trg EU-ja.

Vrniva se k nacionalizmu. Po razpadu Jugoslavije je postala nacionalna identiteta vse pomembnejši identifikator, ne le v odnosu Slovencev do nekdanjih sodržavljanov, ampak tudi pri pripadnikih drugih narodnosti. Konec koncev se je nacionalizem v ospredje postavil tudi v drugih državah nekdanje Jugoslavije. Ste, če pustimo ob strani nedavno odmevne plakate v Velenju, ta povečan vpliv nacionalizma občutili tudi v Velenju?
Velikega odstopanja sam nisem zaznal. To, da je kdo mnenja, da je sam kot pripadnik ene narodnosti več vreden glede na pripadnike druge narodnosti in ga te ogrožajo, je verjetno prisotno bolj v internih krogih. Navzven nekih nacionalističnih izpadov pravzaprav nismo imeli, razen tistega plakata, ki ga omenjate, pa še to so nas obdolžili, da smo si ga sami lepili po Velenju, da bi preusmerili pozornost. So pa razmere za tako početje dokaj ugodne. Razmere po svetu in v Evropi so nenaklonjene tujcem, in najlaže je svojo ogroženost in včasih tudi včasih svojo nesposobnost utemeljiti s tem, da so krivi tisti drugi tujci, čeprav v večini primerov to pravzaprav sploh ne drži. Neposrednih izpadov pa pravzaprav ni. Je nekaj nestrpnosti po spletnih straneh, kar sam včasih tudi upravičeno imenujem spletna kanalizacija, kjer ljudje sproti odvajajo vso nesnago, ki bi jo sicer zadržali zase. Tam se vidi tudi to njihovo razmišljanje, vidi se ta velik odpor do tujcev, ki postanejo krivi za vse nevšečnosti, tudi tiste, ki si jih naredimo sami.

So protiutež tem razmeram v svetu in Evropi, ki jih omenjate, tudi dogodki, namenjeni predstavitvam kultur, ki ste jih že izpostavili?
Da in teh prireditev je v Velenju veliko. Tako se tudi z raznimi folklornimi prireditvami in nastopi trudimo, da predstavljamo tisto, česar ljudje ne poznajo in jih to, če jih že ne zbližuje, vsaj ne odvrača. To so stvari, ki jih lokalna skupnost lahko vodi. Seveda je pa veliko odvisno od tega, kako je to na institucionalni ravni urejeno, zato pa mi pravzaprav nimamo pristojnosti. Smo pa vedno pripravljeni sodelovati pri kakršnih koli dejavnostih in jih podpirati, tudi finančno, če je treba.

Lahko pa na podlagi lokalnih izkušenj vzpostavite dialog z državo pri oblikovanju teh politik ...
To pa delamo. To poskušamo in po mojem mnenju na tem področju ni treba izumljati tople vode. Potreben je samo aktiven pristop in, konec koncev, ko od nekoga zahtevaš, da pozna tvoj uradni jezik, je prav, da mu tudi omogočiš, da se tega jezika nauči. Za to bomo morali poskrbeti.

Nedavno je mestni svet sprejel sklep o nastanitvi družin oziroma skupno 30 beguncev iz Sirije, ali morda spremljate podrobneje potek njihove integracije?
V tem trenutku smo bili obveščeni, da je pri nas ena šestčlanska družina, te dni pa prihaja še ena sedemčlanska družina, tretja družina, ki tudi šteje šest članov, pa za zdaj ne bo prišla, ker je ostala v Turčiji. Tu gre za spremembo lokacije po dogovoru, ki je bil sprejet na ravni EU-ja. Posebne pozornosti, mislim, jim ni treba namenjati, niti si tega ne želijo, je pa res, da niso čisto v ničemer moteči in da sam v tem času nisem zaznal ali slišal niti ene pripombe. Res pa je, da je bilo poskrbljeno, da so ti otroci takoj vključeni v šolski program in da se družine intenzivno učijo slovenskega jezika, in jaz tudi upam, da bodo našli priložnost zase, svoje delovno mesto, in da bodo uspešni pri iskanju potrebnega za normalno življenje. Imamo pa v mestu ljudsko univerzo, na kateri že vrsto let omogočamo tudi vključevanje tujcev v izobraževanje. Konec koncev gre za ljudi, ki so pod mednarodno zaščito in imajo pravice, tako kot državljani znotraj Evropske unije, in mislim, da ko jim je država omogočila prostor za bivanje in vse potrebno, kar spada zraven, je to storila na način, kot ga imamo določenega. V Sloveniji za zdaj ni nikakršnih problemov in jih tudi ne pričakujem. V mestu, kjer je 33 tisoč prebivalcev, ena družina šestih oziroma sedmih ljudi ne sme biti problem. Če so, potem ni nekaj narobe z njimi, temveč z nami. Ekstremna izstopanja politike pa so tako ali tako znana in jasna. Na tujcih se dobivajo volitve, sicer v Sloveniji, kot so pokazale državnozborske, ne, na splošno pa so tujci nekakšen poligon, kjer z zastraševanjem in podobnimi zgodbami lahko pridobivaš glasove tistih, ki zadev ne poznajo in se čutijo ogrožene.

Ampak, ima pa to politično zastraševanje verjetno neki učinek. Ne nazadnje smo bili o tem sklepu občinskega sveta bolj obveščeni kot o vseh drugih?
To se izkorišča in se bo izkoriščalo v prihodnosti.

Ali kot občina ob tem občutite kakšen pritisk?
Pravzaprav so vedno kakšne izjave, ki si jih jaz ne bi želel. Včasih tudi znotraj uradne politike, ampak to je sestavni del življenja. Mi si ne smemo dovoliti, da to prevlada v družbi. Več kot jim daš pozornosti, bolj so agresivni in prisotni. Manj kot se z njimi, mislim na te, ki na nestrpnosti gradijo politiko, ukvarjaš, teže jim je.

Velenje je gospodarsko močno odvisno od Premogovnika Velenje in Gorenja …
Deloma je to res, deloma pa ne, saj v Gorenju iz leta v leto raste število manjših podjetij. Je pa to lahko socialna bomba, če se kaj zgodi. Nekaj tisoč zaposlenih v Gorenju težko nadomestiš z manjšimi podjetji po 50 ali 100 zaposlenih. Stres, ki bi pomenil kakršno koli ogrožanje delovnih mest, bi bil velik, in tega smo se vedno nekoliko bali. Je pa Gorenje vselej zadeve uspešno reševalo. Podobno je s premogovnikom, a zanj vemo, da se bo slej ko prej zaprl. Kdaj natančno, pa nihče ne ve. Ob vseh teh zgodbah o količini premoga, proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov to težko rečemo. Bi pa pričakoval od države, da čim prej sprejme zakon o zapiranju Premogovnika Velenje, ker to seveda traja ne pet let, ampak desetletja. Rudnik ni mala zadeva in v Šaleški dolini je treba še veliko postoriti, predvsem pa prestrukturirati poslovanje in omogočiti nova delovna mesta ter seveda sanirati dolino od vseh teh posegov, ki so bili na tem področju narejeni. Sicer pa, kot primerjavo naj povem, da ko smo v Šaleški dolini pred leti kopali po pet milijonov ton premoga, smo imeli gospodarsko družbo, ki se je s tem ukvarjala in je štela pet tisoč zaposlenih, danes niti polovica tega ni ostala, nakoplje pa se nekaj več kot tri milijone ton premoga. Tako da to že samo po sebi postopoma ugaša. Se pa bojim, da bo imel premogovnik v naslednjih letih velike težave z zaposlovanjem mladih ljudi, ki ne bodo videli perspektive v premogovništvu, ker ne bodo vedeli, do kdaj bo to trajalo. To zna povzročiti resne težave pri samem izvajanju operacij pridobivanja premoga.

To je bila tudi ena od zahtev sindikata SDRES, in sicer, da se družba izreče glede prihodnosti premogovnika z vidika mladih, saj je izobraževanje za ta poklic ob nenehnem spreminjanju letnice zapiranje premoga neperspektivno.
Tu ima sindikat z zaskrbljenostjo zanesljivo prav. Me veseli, da se sindikat ukvarja tudi s prihodnostjo delovnih mest in ne zgolj z lastnimi delovnimi mesti. To opozorilo je na mestu, kot tudi opozorila glede zadev z varstvom pri delovnih mestih in drugih zadevah. Tu mora sindikat odigrati svojo vlogo.

Lani je prišlo tudi do prekinjene dveurne opozorilne stavke sindikata SDRES. Zahteve pa so vključevale tudi izplačevanje časa priprave na delo. Letos pa se v Premogovniku obeta tudi nova sistemizacija delovnih mest, ki bo za delavce najverjetneje pomenila neki poseg v pravice delavcev ali pa vsaj dodatne obremenitve. Kako kot župan spremljate to dogajanje v tako pomembnem podjetju in koliko lahko na to vplivate?
Pravzaprav kakšnega večjega vpliva na to nimamo, seveda pa vedno znova tudi včasih bolj zaskrbljeno spremljamo te zadeve. Iz lastnih izkušenj povem, pa kakor koli sem kadar koli spremljal kakšne spremembe sistemizacije, se te niso končale v korist zaposlenih. Vedno so se delale, da so spremenili položaj zaposlenih, mnogokrat tudi na slabše. Običajno pa tudi niso pocenile stroškov dela, tako da je tu vselej vprašanje sorazmernosti. To, da bi rudarjem na kakršen koli način zmanjševali plačo, prek dodatkov ali osnove, mislim, da v času gospodarske rasti ni sprejemljivo. To seveda ni dobro in ima posledice tudi za lokalno skupnost in končno za porabo: kaj ti ljudje, ki dohodek ustvarjajo, porabijo. S tem spodbujajo tudi kroženje dobrin in na koncu ustvarjanje novih delovnih mest. Tako da bi si želel, da najdejo rešitve, ampak ne na škodo zaposlenih. Mislim, da so zaposleni v teh letih že plačali svoj davek, plačali tudi to, za kar pravzaprav niso bili nič krivi in nič odgovorni, da so se jim razmere na delovnem mestu tudi zaradi tega poslabšale in da kar cela dolina, ne samo zaposleni v vseh teh projektih in velikih načrtih, ki so bili takrat predstavljeni, ko se je gradil blok 6, nima nič. Vendar bi bilo krivično reči, da je za vse to, kar se danes dogaja, kriv blok 6. Premog se še vedno ne proizvaja po ceni 2,25 evra, kot je bilo zagroženo, ampak po 2,75. Se pravi, da je tudi znotraj strukture pridobivanja premoga nekaj vprašljivo, saj niti približno nismo pri ceni, zaradi katere bi blok 6 lahko bil kriv za to, kar se v premogovniku dogaja. Cena je takšna, kot je. Verjetno še vedno prenizka glede na način pridobivanja premoga, vendar nikakor ne takšna, kot je bilo zapisano v načrtih.

Je pa bila cena premoga določena že pred začetkom obratovanja bloka 6?
Cena 2,75 je bila cena, ki naj bi postopoma prešla na 2,25, kar bi že moralo biti izvedeno. Problem pri tej gradnji je bila zamisel, kako strokovno-tehnično pripraviti premogovnik na proizvodnjo premoga do leta 2052. Tu so odpovedali na celi fronti. Zdi se, so premalo pozornosti namenjali prav stroki.

Mar ni nekoliko nenavadna ambicija zniževati cene pridobivanja premoga na relaciji med TEŠ 6 in Premogovnikom Velenje, ki sta v praksi tako rekoč nezdružljivo povezana? Mar ni tu ambicija določanja cene glede na tržne razmere nenavadna?
Pravzaprav imamo v Šaleški dolini samo en produkt, ki se prodaja, in to je elektrika. Premog je pa nekaj, kar mora biti v ceno te energije vračunano, tako da gre pravzaprav za eno dejavnost: pridobivanja električne energije. Ta prerekanja na relaciji med Termoelektrarno Šoštanj in Premogovnikom Velenje ne dajejo dobrih rezultatov in so dejansko nesmiselna, ampak to je v tej dolini prisotno nenehoma. Teš in PV sta dva subjekta, ki se nikoli nista dobro sporazumela. Vedno so eni očitali drugim, da jih izkoriščajo za svoj namen. Vsekakor je pa zdaj govoriti o nižji ceni premoga, ko vidimo, da cene vseh energentov rastejo, popoln nesmisel. Dajmo preizkusiti ceno indonezijskega premoga in velenjskega lignita, pa ne le po količini, ampak energijski vrednosti, in bomo zagotovo videli, da ga po tej ceni ne moreš pripeljati na prag TEŠ-a.

Ob tem, da ima Premogovnik Velenje tudi neposredne multiplikativne učinke na lokalno gospodarstvo, česar indonezijski premog nima ...
Seveda. Ampak z indonezijskim premogom se je lepo služilo. Vprašanje je, ali so načrtovali, da bodo služili tudi naprej, in sam bi rekel celo, da ja, saj v enem delu še vedno predvidevajo, da bi ga uvažali. Kar se pa stališča naše doline tiče, je pa stališče tako, da če smo blok 6 zgradili zato, da porabljamo domači vir in ohranjamo delovna mesta, smo to zadevo seveda podprli, če pa mislijo, da bo blok 6 tekel na indonezijski premog, mi bomo pa v dolini imeli svinjarijo, se pa motijo.

Spet sva pri vprašanju, koliko vpliva ima župan na to odločitev ...
Pravzaprav po eni strani zelo malo, po drugi pa niti ne. Poglejmo primer Trbovelj in Lafargea. Saj nekaj časa je šlo, nato pa se je zgodilo to, kar se je zgodilo. Čisto druga zgodba je, ali ljudje, kjer je lociran energetski objekt, nanj gledajo s simpatijo in razumevanjem, kar smo počeli v preteklosti, ali pa mu nasprotujejo. Danes Slovenija pravzaprav ni sposobna energetskega objekta umestiti nikamor, saj ljudje vedno nasprotujejo. Ampak nasprotujejo tudi vetrnicam, ki so pravzaprav neškodljive. In kaj smo potem na koncu sposobni narediti? Dve in pol vetrnice v desetih letih. Kje bomo pa dobivali električno energijo?

Jedrska elektrarna Krško?
Nekaj časa mogoče že. Ampak če kdo misli, da bodo zgradili drugi blok, potem nima stika z realnostjo.

Vrniva se na odnos med Premogovnikom Velenje in Tešem. Ali lahko župan vpliva nanj?
Težko. S Premogovnikom Velenje potekajo pogovori dokaj konstruktivno. S Tešem pa se ne moremo niti za 5 minut sestati, saj nimajo čisto nobenega razumevanja za to okolje, kjer proizvajajo električno energijo. Tu so nameščeni ljudje od drugod in jih pravzaprav ne zanima usoda Šaleške doline, tako da imamo na vseh področjih, kjer bi morali doseči kakšen dogovor doseči, vložene tožbe, ki jih bomo v prihodnje reševali. V preteklosti ni bilo tako, saj smo se drugače sporazumevali in dogovarjali, zdaj pa je tako. Ta gospodarska subjekta pa sta pravzaprav izgubila vso svojo samostojnost. Direktor PV-ja in Teša delata natančno tako, kot dobita navodilo iz Ljubljane, in bosta to tudi izpeljala, da ostaneta direktorja.

Ste bili zaskrbljeni ob lastniški zamenjavi v Gorenju?
Tu sem bil zelo blizu razmišljanjem, ki jih je imela stranka Levica, ki ji sicer jaz ne pripadam. Levica je opozarjala na to, da ni dobro, da se delež Gorenja, vsaj ta, ki ga ima država, prodaja, ampak da bi bilo smiselno, da država prepozna, da je Gorenje le strateškega pomena in da gre za neke vrste strateško naložbo. Takšno število delovnih mest in produkt, vezan na izvoz, bi morala povedati svoje. Žal pa te priložnosti niso izkoristili ali pa so jo zamudili, a po mojem mnenju so komaj čakali, da bo delnica imela tako vrednost, da se splača prodati. Zdaj so to kupili Kitajci. Mene je nekdo z ameriškega veleposlaništva vprašal, kaj o tem mislim. Vsi so imeli priložnost to narediti, Kitajci pa so se za to odločili. Dejstvo je, da Gorenje po podatkih, ki smo jih imeli, brez tega odkupa ne bi imelo dolgega roka trajanja. Slej ko prej bi se začeli veliki problemi. To seveda ne pomeni, da se zdaj ne bodo. So pa neke možnosti, da Gorenje ostane v takšnem obsegu, kot je, da se morda še nekoliko širi, in če bi se to pokazalo kot resnica, kar napovedujejo Kitajci in vodstvo Gorenja, potem smo na dobri poti, da Gorenje ohrani blagovno znamko, poveča svojo proizvodnjo, da se preusmeri oziroma prične še proizvodnjo televizorjev. Zdaj je tu kar nekaj znamenj, ki kažejo, da so zainteresirani za novo gradnjo, seveda pa je tu treba biti pazljiv. Velenje se je že enkrat opeklo s televizorji. Po tem, kar Kitajci govorijo, bi Gorenje moralo dobro poslovati v naslednjih letih. Ali je to res ali ne, pa bomo videli. Vpliva pa nimamo čisto nobenega, razen tega, da Kitajci pravijo, da je življenje v Velenju dobro urejeno.

Torej ste v stiku z novimi lastniki?
Da.

Potem ste tudi obveščeni o vsem, kar zadeva nove lastnike. V lokalnem okolju se je namreč pojavila vrsta govoric. Od tega, da bodo umaknili proizvodnjo drugam, do tega, da naj bi pripeljali proizvodne delavce iz Kitajske. Je v teh govoricah kako zrno resnice?
Nimam podatka o tem, da bi Gorenje selilo proizvodnjo v tujino. Sicer pa se je do zdaj že prenašala v Srbijo in še kam, pa tudi obratno se je proizvodnja selil iz švedske v Velenje. Je pa informacija, da naj bi Kitajci del proizvodnje s Češkega selili v Velenje, skratka, da bi se ta center tu krepil, saj prepoznajo njegovo razvojno naravnanost in jo želijo izkoristiti. Glede prihoda Kitajcev je pa tako, nekaj smo jih imeli že prej, nekaj jih je še prišlo. Zelo intenzivno so se vpeli v poslovanje Gorenja in sedaj seveda pripravljajo ukrepe, za katere mislijo, da so ustrezni. Tudi vem, da so se zanimali za nakup stolpiča dveh treh stanovanjskih blokov, ki so zgrajeni v Šaleku, vendar kot mi je znano, se zato niso odločili, temveč kupujejo in najemajo stanovanja individualno, za cel stolpič se pa niso odločili, ker naj bi bil po informacijah, ki jih imam, prerazkošen za njihove potrebe. Tako da za zdaj tega nakupa ni bilo. Vsekakor pa bodo nekje morali imeti stanovanja, če bodo tu. Močno pa dvomim, da bo to pomenilo množično selitev Kitajcev v Velenje.

Se pravi, bolj se bo priseljeval neki srednji menedžment, ne pa tudi proizvodni delavci?
Da. Mislim, da za proizvodnjo ne, saj mislim, da menijo, da ljudje, ki delajo v proizvodnji, dobro delajo.

So manjša podjetja, ki ste jih izpostavili, tudi vizija prihodnosti Velenja po zaprtju PV-ja?
Premogovnik Velenje si je vrsto let prizadeval za to, da je ustvarjal firme, ki ne bi bile neposredno vezane na proizvodnjo in pridobivanje premoga. Kar nekaj teh podjetij je nastalo, ne nazadnje tudi to invalidsko podjetje HTZ, pa RGP in razna podjetja, ki so nastajala, so imela ta namen. Bilo je tudi že kar nekaj eksterne realizacije znotraj teh firm. Po letu 2013 oziroma 2014 se je pa ta zgodba skoraj popolnoma sesula. Veliko zadev so prodali, jaz mislim, da takšnih, kot jih tudi mogoče ne bi bilo dobro prodati, ampak odločitev, da se bodo ukvarjali zgolj z izkopavanjem in pridobivanjem premoga, je bila odločitev, ki so jo sprejeli. Na tem področju bi morala nastajati nova podjetja z novimi vizijami, mi ne nazadnje veliko upamo na razvoj turizma v občini Velenje, saj to, kar je bila v preteklosti degradacija, lahko postane priložnost za nas, kar tudi dokazujeta jezero in velenjska plaža. Bi pa morali še enkrat, ponavljam, skozi zakon o zapiranju Premogovnika Velenje poskrbeti tudi za nadaljni razvoj, ohranjanje in odpiranje delovnih mest. To bi morala biti naloga države, in povsem normalno se mi zdi, da bi Velenje oziroma Šaleška dolina imeli podobno obravnavo, kot ga imajo občine v Posavju, kjer iz stroškov nuklearke pridobivajo nepovratna sredstva, in to v milijonih evrov. Če bi ta denar namenili, saj jim ga ni treba dati lokalni skupnosti, za razvoj delovnih mest, za odpiranje novih priložnosti, bi to bil pravilen odgovoro znotraj razmišljanja o zapiranju Premogovnika Velenje.

Torej je vizija Velenja, da ostane industrijsko mesto?
Tako je. Naša vizija ostaja industrijsko središče, in nam dobro kaže. Tudi ne nazadnje podjetja, ki podpirajo nekega giganta, kot je Gorenje lahko veliko prispevajo k temu, da se ta delovna mesta ohranjajo vezana na industrijo in ustvarjajo nove vrednosti v obliki novih delovnih mest. Tako kot nekateri razmišljajo, da bomo predvsem s trgovinami in temi zgodbami preživeli, ne bomo ne. Tu ni nove vrednosti.

Kaj pa usmeritev v visokotehnološke proizvode oziroma proizvode z visoko dodano vrednostjo?
Mi si prizadevamo tudi zato, da bi mesto postalo pametno mesto. Veliko delamo za to, tudi vprometu in kaže, da bomo edina občina v Sloveniji, ki bo zelo intenzivno skupaj s Petrolo pristopila k vodikovi energiji in tudi poiskala prednosti, ki jih v dolini imamo tudi zaradi Teša, kjer vse to lahko producira. Tu govorimo o vodiku kot gorivu za promet. Mi že dve ali tri leta zelo intenzivno delamo, da se pripravljamo na evropske razpise, ki bodo omogočili preboj na tem področju. Sam sem tudi sodeloval na kar nekaj teh razpravah in za zdaj dobro kaže, zato bi moral biti razpis tudi objavljen in imamo zelo veliko možnost, da bomo mi tisti, ki bomo eksperiment na tem področju. Drugače pa seveda potrebujemo delovna mesta z visoko dodano vrednostjo in manjša podjetja v Velenju si tudi prizadevajo za to.

Šaleška dolina je občutila tudi okoljske posledice premogovništva in termoelektrarne. V nedavnem intervjuju ste podarili, da je velik del sanacije že opravljen. Kaj je še na področju sanacije treba postoriti in kakšne so okoljske posledice PV-ja in Teša danes?
V nasprotju z drugimi mesti, kjer se proizvaja električna energija, se to pri nas opazi s prostim očesom, saj se del doline še vedno potaplja zaradi pridobivanja premoga, in to bo treba v prihodnje tudi urediti. Ne nazadnje smo mi podpirali gradnjo bloka 6 tudi zaradi vplivov na okolje, saj naj bi z njim prišli skoraj na 99,9-odtotno čisto proizvodnjo. Na koncu smo zaradi tega ta projekt podprli, je pa vseeno 2 odstotka žvepla izpuščenega v zrak, se pravi je kakovost slabša in ima vpliv na okolje. Pustimo ob strani to koliko žvepla je dovoljeno po določenih merilih, saj se ta spreminjajo skozi leta, in verjetno bomo čez 20 let ugotovili, da smo živeli zaradi te količine žvepla v zraku v onesnaženem okolju. Tako da čisto končana sanacija te doline ni, sem pa prepričan, da bomo v prihodnjih letih to nadaljevali. Tu se postavlja vprašanje: hkrati ko govorimo o ekološki sanaciji, zakaj v določenem trenutku kljub nedavni sanaciji delujeta oba objekta, tako blok 6 kot tudi blok 5. Tega se mi nismo dogovarjali, ko smo določali blok 6. Ta je bil predviden kot objekt, ki bo proizvajal, medtem ko bo blok 5 obratoval v primeru izpada bloka 6. Zdaj že 14 dni opazujem, da oba objekta delata na polno. Jaz že razumem, da v Sloveniji v tem trenutku ni vode, ker je tudi drugje ni, ampak to se moramo zavedati tudi takrat, ko govorimo o nepotrebnosti bloka 6 oziroma nepotrebnosti energije v Šaleški dolini. Če bi ta proizvajala tako veliko izgubo in bi cena elektrike onemogočila rentabilno poslovanje, potem ne vem, kdo bi gnal ta dva objekta na polno v trenutku, ko električne energije ni. Seveda zdaj ima električna energija ceno in bo imela še višjo v prihodnje.

Kako se razpletajo tožbe med občino in Tešem?
Nič še ni rešeno. Z odškodnino nismo uspeli. Nekateri zdaj pravijo, da bi bilo bolje, če bi se dogovorili, in tudi jaz sem vedno za dogovore, če je le mogoče. Vendar takšen dogovor, kjer se jaz odpovem odškodnini, ki je podpisana s pogodbo, zato da se oni ne pritožijo na nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, zame ni sprejemljiv. Verjetno pa bi tudi kazensko odgovarjal za tako rešitev. Mi imamo pogodbo podpisano in zahtevamo, da se pogodba realizira, oni pa mislijo, da pogodba ni bila upravičena, in jo bodo z nasprotno tožbo izpodbijali za nazaj. Ne vem pa, na kakšen način bodo to delali, saj smo tu tri občine. Z dvema so se dogovorili, pustimo zdaj, kako so se dogovorili, a sredstva so pripeljali v lokalno skupnost s sponzorstvi in drugimi zgodbami. Z nami pa se ne morejo zmeniti, ker mi takega dogovora ne sprejemamo. Mi ne moremo barantati s tem, da nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določimo, potem pa se po pogovoru s Termoelektrarno Šoštanj odločimo, da ne bomo zaračunali po takšni višini, kot je svet sprejel, če nam bo Teš v zameno zgradil nek objekt v Velenju. Tako se jaz nisem pripravljen pogajati. Želim, da so računi čisti in da, ko zapustim to mesto župana, da mi nihče ne more očitati, da sem se kar koli dogovarjal.

Je pa tak način dogovarjanja čedalje pogost na lokalni ravni …
Da. Ampak jaz tega ne sprejemam. Mi smo imeli tudi možnost leta 2012, ko so se podjetja umaknila s področja sponzoriranja športa, kulture in vseh teh zgodb. Ena možnost je, da investitorje, ki prihajajo in jih izbereš na razpisu, tudi zavežeš, da pomagajo. To je mogoče, je pa lahko rahlo vprašljivo. Mi smo se takrat odločili drugače, in sicer, da bomo skozi proračun namenili več sredstev, in smo dejansko namenili za nadpovprečne športne dosežke več in nismo šli v to zgodbo, da nekdo nekaj da, ker v Velenju nekaj dela. Če se društvom uspe dogovoriti z gospodarskimi subjekti, in tega je kar nekaj, je to dobra zgodba. Pogojevanje pa ne prinese dobrega zaključka. To mešetarjenje s kompenzacijami je lahko kratkoročno, a zadeve morajo biti urejene dolgoročno, ne pa zato, da se nekaj financira, ker je župan na položaju, potem ko gre, pa je tega konec.

Občina Velenje je med mestnimi občinami na tretjem mestu po zadolženosti na prebivalca ...
Na prebivalca je bila ob koncu lanskega leta. Po sami višini dolga pa ne pridemo niti med prvih pet. Nič spornega in nič takšnega, kar ne bi znali pojasniti. Od leta 2011 do letošnjega leta smo se zadolžili za manj kot 8 milijonov evrov. Danes imamo dolg približno 18 milijonov in smo verjetno tudi po deležu zadolženosti na prebivalca verjetno padli s tega tretjega mesta. Ampak to niti ni toliko pomembno. Pomembno je, da smo mi pri teh osmih milijonih neto zadolževanja v zadnjih osmih letih investirali približno 130 milijonov. Mi bi se lahko odločili, da se ne zadolžujemo in ne bi imeli pogojev, da se prijavljamo na razpise, kjer je treba zagotoviti lastni delež. Ne nazadnje smo skupaj z dvema občinama izpeljali 37 milijonov evrov težak projekt vodne oskrbe šaleške doline. To občine s svojim denarjem ne naredijo v naslednjih 15 letih. Ampak ko nekaj takega delaš, se moraš seveda tudi zadolžiti. Jaz ne poznam ljudi oziroma so res izjeme, ki gradijo hišo brez posojila. Se mi pa zdi logično, da če ti gradiš stanovanja, urejaš komunalno infrastrukturo, da ta bremena razdeliš na generacije. Ne vem, zakaj bi ta generacija danes morala plačati vse, kar bodo uporabljale generacije naslednjih 40 ali 50 let. Mi smo konec lanskega leta imeli na računu več kot 4 milijone evrov in bi lahko polovico tega posojila vrnili takoj, ampak smo se odločili, da bomo letos izpeljali nekatere naložbe, ki jih drugače ne bi.

Kakšen je vas odnos do naložb v morebitnem naslednjem mandatu, so v trenutnih razmerah naložbe prednostne glede na zmanjševanje zadolževanja?
Če bi špekuliral in v naslednjih štirih ali petih letih pričakoval krizo, bi se danes splačalo vsa posojila vrniti, počakati na tisti čas in takrat vzeti posojila in narediti naložbe. Ampak tu se mora več kart uskladiti. Najprej morajo ti razpisi biti, ti pa moraš biti dober in zagotoviti lastni delež in takrat so tudi naložbe veliko cenejše. Danes težko dobiš izvajalca, ker imajo vsi delo, zato so tudi cene nekoliko višje. Ampak da bi zaradi take špekulacije izpustili nekatere projekte, ki jih lahko skozi CTN, realiziramo v višini 10 milijonov evrov in jih poskusimo izpeljati v prihodnosti, bi bilo neodgovorno če že ne neumno. Zato bomo mi nadaljevali približno tako, kot smo to počeli teh osem let. Ne mislimo pa povečevati tudi obsega zadolževanja. Mislim, da se v zadnjih štirih letih naš neto dolg ni povečeval oziroma smo vrnili toliko, kot smo se zadolžili. V letošnjem letu je tudi naš strošek tega denarja, ki ga imamo oziroma smo si ga izposodili, približno 190 tisoč evrov na leto.

Je po projektu vodooskrbe v občini potrebno izpeljati še kak projekt tako infrastrukturnega pomena?
Kanalizacija, kjer tudi poskušamo slediti rokom, za katere smo se dogovorili tudi znotraj Evropske unije, in tam, kjer kanalizacijo gradimo kot omrežje, to tudi delamo. Bolj slab pa je odziv na področju individualnih čistilnih naprav. Tam zaostajamo, ker se ljudje enostavno še ne odločajo. Amak ko bo enkrat rok padel, bo to treba tudi urediti. Tu imamo še nekaj dela. Na vodovodu pa smo priključeni v 99 odstotkih.

Kakšen pa je ta odstotek pri kanalizaciji?
Nekaj čez 80. Ne bomo pa imeli nikoli 99-odstotno, ker bomo razliko nadomestili z individualnimi čistilnimi napravami.

Kako lahko občina spodbudi ljudi k odločitvi za individualno čistilno napravo?
Mi že nekaj let subvencioniramo. Tisti, ki se odloči dobi 1.000 evrov iz proračuna za čistilno napravo. Ampak nekateri ljudje še vedno upajo in čakajo, da bo narejeno kanalizacijsko omrežje na katerega se bodo priključili. To je rešitev, ki si jo ljudje želijo. V preteklih štirih letih smo tudi naredili že vsaj dve taki investiciji, ki so se zdele kot problematične, pa so se potem zaradi tega, ker izvajalci niso imeli del toliko pocenile, da so se dejansko splačale. Tako da so ljudje za priključitev na omrežje plačali približno toliko kot bi za čistilno napravo. Zdaj je to nekoliko drugačno, ker so cene del poskočile v zrak, ljudje pa še vedno upajo, da nekoč to bo in ne investirajo v individualno čistilno napravo.

Kako pomembna je tretja razvojna os za Velenje?
Brez tretje razvojne osi ni nadaljnjega razvoja. Ko mi dobimo sem nekoga, ki je pripravljen investirati v ta prostor, in ko vidi cestno povezavo, ga seveda mine, da bi kar koli investiral. Predvsem zaradi tega, ker se danes vsi objekti gradijo na osi, kjer je avtocesta oziroma hitra cesta, in je ta razvojna os edina rešitev. Jaz si ne znam predstavljati, kako bo v prihodnje, če Gorenje poveča proizvodnjo za eno tretjino. Kako bodo peljali logistiko? Danes ni več tako, kot je bilo pred leti, ko si si ti v skladišče pripeljal repromaterial in počasi izdeloval izdelke in jih skladiščil. Danes pravzaprav prihaja repromaterial v tovarno in gre naslednji dan že na pot v obliki izdelka. Če ne bo boljše infrastrukture, železniške povezave, hitre ceste, bomo zaman potem jamrali, ko bodo rekli, tu ne bomo več delali in se bomo selili.

Koliko ste pri tretji razvojni osi povezani z lokalnimi skupnostmi na Koroškem in civilnimi iniciativami? Kako sodelujete med sabo in kakšne možnosti vpliva na odločevalce lahko imate?
Mi dobro sodelujemo in poskušamo prek gospodarstva kot tudi te civilne iniciative, ki je ena redkih, ki je za, jaz poznam več civilnih iniciativ, ki so proti. S to civilno iniciativo smo se tudi srečali tu na Titovem trgu, potem ko so opravili kolesarjenje po trasi hitre ceste in poudarili pomen te hitre ceste. Seveda pa mi mimo tega, kar se dogaja, ne moremo, in zdaj čakamo, kaj bodo rekli na ustavnem sodišču. Postopki pa se peljejo naprej, tako potekajo srečanja ljudi, ki so pooblaščeni za pogovore z oškodovanci. Mi se tudi pogovarjamo z direkcijo za ceste, kako bi bilo mogoče, da bi mi zagotovili nove parcele za oškodovance, in na kak način bi selili tudi proizvodnjo na drug prostor in tako zagotovili te parcele. Skratka, poskušamo zagotoviti rešitve, kot da cesta bo, čeprav je pod vprašajem. Jaz pa upam, da so bili postopki vodeni, tako da niso sporni, ker če bomo zdaj iskali še eno traso, bo izgubljenih še ne vem koliko let, saj tudi nova trasa ne bo z navdušenjem sprejeta. V Sloveniji ni trase, ki bi jo vsi sprejeli.

Omenili ste železnico …
Železnica je iz srednjega veka. Tudi to, da smo končna postaja, je bila ena boljših potez, ki so jih naredili v preteklosti. Povezavo s Koroško pa so ukinili po letu 1960. Zdaj bo tam kolesarska steza. Razmišljalo se je tudi o železnici zahodno od Velenja, a mi nismo sposobni narediti niti hitre ceste, kaj šele železnice. Razen če se bodo zdaj Kitajci odločili sami narediti železnico (nasmeh).

Eden od načrtovanih projektov je tudi oživitev mestnega jedra …
Mi imamo staro mestno jedro, ki je zdaj dokaj zanemarjeno, saj se vanj dolgo ni vlagalo nič, zato so hiše take, kot so. Mi načrtujemo, da bi na tem mestu zgradili nove objekte. Vsaj dva objekta bi tudi zrušili, med njimi staro pekarno, ki je tak tip gradnje, da tja ne spada. Zdaj bi tu naredili nov objekt, enega pa že odstranjujemo. Želimo si v ta del mesta privabiti obrtnike, dati temu mestnemu jedru popolnoma drugo vsebino in ga povezati z mestnim središčem, s tem pa tudi narediti en razlog, da ljudje hodijo tja. Nad mestom je tudi grad, in to kot celota bi ob povezavi služilo tudi razvoju turizma.

Turizmu so tudi namenjeni načrti odra na velenjskem jezeru …
Na jezeru delamo prireditveni prostor in oder. Tam računamo, da bomo ta prostor, kjer zdaj poteka festival Pike Nogavičke, naredili prireditveni prostor in se tako izognili vsem nevšečnostim, ki jih zdaj imamo. Zdaj, če pade dež, je tam groza, potem pa bodo možne različne prireditve, festivali in srečanja. Prireditveni oder pa bo omogočal različne nastope in ponudil tudi primerno lokacijo za društva, tako da bo tudi neke vrste senzacija.

Kakšne so ambicije občine na področju turizma?
Želel bi si več turistov, ki prihajajo in tu ostanejo teden dni. Želel bi si, da najdejo prostor na velenjski plaži in izkoristijo možnost ogleda prireditev in tudi drugih vsebin, ki jih imamo. Mi imamo ne nazadnje muzej premogovništva, ki je edinstven primer. Imamo dobro muzejsko zbirko tudi na Gradu Velenje. Imamo nekaj sto prireditev v poletnih mesecih, tako da je veliko razlogov za prihod in da se v Velenju preživi več dni. To je naš cilj. Trenutno število prenočitev narašča, so pa turisti v povprečju pri nas dva ali tri dni. To želimo povečati.

Kaj je tisto nekaj, kar bi to število prenočitev povečalo?
En dober kamp, za katerega si že prizadevamo, in pa seveda širša ponudba na velenjski plaži. Zdaj se nam dogaja, da veliko tujcev hodi v Velenje na plažo, medtem ko bivajo v Savinjski dolini. Ta prostor je tako takšna dobra kombinacija. Zelo radi prihajajo Nizozemci v Savinjsko dolino, kopajo pa se tu. Cilj mora zdaj biti, da to povežemo in ponudimo produkt, ki bo zanimiv.

Poleg podpore strank SD in DeSUS ste zbrali tudi podpise volivcev …
Tako kot sem to naredil na prejšnjih volitvah.

Zakaj?
Se mi zdi, da je to dobro tudi zato, da ljudem, ki jih stalno nagovarjaš, omogočiš, da aktivno sodelujejo pri kandidaturi. Tako kot pred štirimi leti, sem jih tudi tokrat pozval, in smo v manj kot tednu dni zbrali 450 podpisov. Tako da imamo podporo tudi med ljudmi.

Kako pomembna pa je podpora stranke?
Za županske volitve podpora stranke ne pomeni nikjer ničesar posebnega. Rekel bi celo, da je obratno. Če je nekdo dober kandidat za župana in pripada posamezni politični opciji, motivira ljudi tudi, da glasujejo za liste za občinski svet. Podobna je zgodba tudi na državni ravni, ko ljudje ne volijo posameznih kandidatov, ampak stranko oziroma njenega vodjo, in je popolnoma vseeno, kdo je na listi. To sem trdil že takrat, ko je imel dobre rezultate Drnovšek, kot tudi, ko jih je imel Janković ali pa naša stranka SD. Če ima stranka dobrega kandidata za župana, bo potegnil stranko za sabo, obratno pa to ne gre, saj župan potrebuje več kot 50 odstotkov glasov, stranke pa do te večine težko pridejo.

Ste tudi dolgoletni vidni član SD-ja na državni ravni. Kako vpeti ste še v delovanje stranki na državni ravni?
Težko bi rekel, da nisem vpet. Sodelujem še naprej, čeprav nimam nobene uradne funkcije v tem trenutku. Do zdaj pa sem bil predsednik konference, ki je najvišji organ med obema kongresoma. Glede na to, da sem državni svetnik, sem tudi pogosto v Ljubljani in na ravni državne politike s stranko sodelujem že zaradi interesov Velenja.

Je ta stik z državno politiko tudi vaša prednost kot župana?
Ne vem, ali je ravno vrednost, vem pa, da imamo v določenem trenutku informacije, kako razmišljajo na državni ravni, kakšni so načrti vladne koalicije in kje je pomembno dati kakšne poudarke tudi na lokalni ravni.