Kandidatka za mariborsko županjo Monika Piberl, pravi, da so jo h kandidaturi spodbudili ljudje, ki so bili zadovoljni z njenim preteklim delom. Foto: BoBo
Kandidatka za mariborsko županjo Monika Piberl, pravi, da so jo h kandidaturi spodbudili ljudje, ki so bili zadovoljni z njenim preteklim delom. Foto: BoBo

Ljudje vidijo, da je na eni strani vse večja brezposelnost, obenem pa so vplivni ljudje vpleteni v korupcijo. Pri tem pa je sodstvo pri pregonu korupcije neučinkovito.

Monika Piberl
Monika Piberl je leta 2007 kandidirala za predsednico republike. Foto: BoBo

Ljudje so želeli vzpostaviti dialog in doseči svoje povedati na korekten način, a jih vodstvo ni poslušalo in se je za nameček obnašalo še arogantno in vzvišeno. V teh okoliščinah je povsem razumljivo da je prišlo do nemirov.

Svetniki se lahko sklicujejo na to, da so bili legitimno izvoljeni, kar seveda drži, vendar so ljudje tudi legitimno povedali, da jih ne želijo več, pa svetniki tega glasu ne želijo slišati.

Prav zato je prepričana, da bo delo novoizvoljenega župana z obstoječim mestnim svetom oteženo, vendar kljub temu meni, da bi bila sama sposobna tudi v danih okoliščinah doseči kompromis. Kandidatka stranke Glas žensk Slovenije, sicer 63-letna upokojenka, ni novinka v politiki, saj je v preteklosti že kandidirala za mariborsko županjo, leta 2007 pa tudi za predsednico države.

Na predsedniških in županskih volitvah sicer ni bila uspešna, so ji pa volivci dvakrat zaupali mandat v mariborskem mestnem svetu. V tem času so, kot pravi sama, v njeni stranki predlagali več projektov, ki jih je občinsko vodstvo nato predstavilo kot svoje in izpeljalo, vendar slabše, kot bi to storili sami. V stranki Glas žensk Slovenije pa so v dobro mesta delovali, tudi ko niso imeli več sedežev v svetu, kar so, pravi Piberlova, ljudje prepoznali in jo nagovorili k vnovični kandidaturi.

Na MMC-ju smo se pred županskimi volitvami v Mariboru pogovarjali tudi z naslednjimi kandidati:

Andrejem Fištravcem, neodvisnim kandidatom,

Avgustom Heričkom, kandidatom NSi-ja,

Francem Jesenkom, kandidatom Stranke slovenskega naroda,

Andrejem Ketišem, kandidatom Liste za Maribor,

Folkom Puconjo, kandidatom SNS-a,

Denisom Kokolom, neodvisnim kandidatom, ki mu ni uspelo zbrati dovolj podpisov.


Kaj je bil povod za vašo odločitev, da boste kandidirali za županjo?
H kandidaturi me je nagovorilo več ljudi, ki so bili zadovoljni z mojim preteklim delom v mestnem svetu in tudi s politično neobremenjenostjo naše stranke. V naši stranki smo delovali v dobro mesta, tudi ko nismo bili več v mestnem svetu, kar so ljudje očitno prepoznali in menijo, da mesto potrebuje take ljudi. Sicer pa sem tudi sama rojena Mariborčanka in mi ni vseeno, kaj se dogaja z mestom. Sama si želim, da bi se mesto razvijalo in da bi ga prevzeli ljudje, ki bodo delali na pošten način in v ospredje postavili mesto, ne pa svojih interesov.

Kaj je po vašem mnenju v Mariboru šlo narobe, da je sprožilo dogodke, ki so pripeljali v trenutni položaj?
To je povezano z nezadovoljstvom ljudi na državni ravni. Ljudje vidijo, da je na eni strani vse večja brezposelnost, obenem pa so vplivni ljudje vpleteni v korupcijo. Pri tem pa je sodstvo pri pregonu korupcije neučinkovito. V Mariboru je nezadovoljstvo stopnjevalo tudi razvijanje tako imenovane hobotnice, ki so ga ljudje, na srečo, sprevideli. V naši stranki smo že vrsto let opozarjali na politično kadrovanje v Mariboru. Tudi ko smo sami prišli s kakšnim dobrim predlogom, smo za prepričevanje porabili veliko energije samo zato, da so ti ljudje naše projekte izpeljali in jih predstavili kot svoje. Med te projekte sodijo lutkovno gledališče, ureditev krožišč in pokritje tržnice, vendar so vse te projekte izpeljali drugače, kot smo jih mi zastavili - sama sem prepričana, da bi jih bilo mogoče izpeljati z bistveno nižjimi stroški. Se je pa v sedanjem času v ozadju začela oblikovati nova hobotnica, povezana s političnimi strankami, ki je začela izkoriščati nezadovoljstvo ljudi, kar mi ni všeč. Upam, da se bodo ljudje množično udeležili teh volitev.

Kako kot Mariborčan gledate na proteste, ki so se razširili tudi po drugih krajih v Sloveniji, in kako gledate na kulturni praznik, ko se je zgodila vseslovenska ljudska vstaja na eni in Zbor za republiko na drugi strani?
Ljudi je preprosto izzvalo vodstvo mesta. Ljudje so želeli vzpostaviti dialog in doseči svoje, povedati na korekten način, a jih vodstvo ni poslušalo in se je za nameček obnašalo še arogantno in vzvišeno. V teh okoliščinah je povsem razumljivo da je prišlo do nemirov. Sama sicer seveda nasprotujem nasilju, a nemire je izzvala nasprotna stran. V tem kontekstu se mi zdi tudi organizacija političnega shoda na dan protestov skrajno neokusna. Morale skorajda ni več in ljudje to občutijo. Tudi na občinski ravni je videti, da je vodilnim za mesto malo mar in da v svetu sedijo zgolj zaradi sejnin. Pred leti smo prav zato poskušali s predlogom spremeniti položaj svetnika, tako da bi bila to le častna funkcija, pa so se temu predlogu uprle vse stranke.

Kakšno je vaše stališče do zahtev, da bi morali odstopiti tudi mestni svetniki? Ali bi obstoječi svet lahko ogrozil delovanje novega župana?
Tu gre spet za vprašanje morale. Mestni svet bi vsekakor moral odstopiti, saj ljudje z njimi niso zadovoljni. Svetniki se lahko sklicujejo na to, da so bili legitimno izvoljeni, kar seveda drži, vendar so ljudje tudi legitimno povedali, da jih ne želijo več, pa svetniki tega glasu ne želijo slišati. Gotovo bo novemu županu težko delati s tem svetom, ki vključuje tudi del tako imenovane hobotnice, vendar sama kljub temu menim, da bi bilo mogoče skleniti kompromise tudi s svetniki. četudi po dolgotrajnih pogajanjih.

Franc Kangler je za seboj pustil več nedokončanih projektov. Bi jih vi, če bi bili izvoljeni, izpeljali do konca?
Kangler s svojo ekipo ni šel v pravo smer, saj so bolj kot v korist mestu delovali v iskanju osebnih koristi. Najprej bo tako treba narediti popolno revizijo in ugotoviti morebitne odgovornosti. Ta ekipa pa bi morala pokazati tudi veliko več, denimo urediti dotrajane ceste.

Ljudje vidijo, da je na eni strani vse večja brezposelnost, obenem pa so vplivni ljudje vpleteni v korupcijo. Pri tem pa je sodstvo pri pregonu korupcije neučinkovito.

Ljudje so želeli vzpostaviti dialog in doseči svoje povedati na korekten način, a jih vodstvo ni poslušalo in se je za nameček obnašalo še arogantno in vzvišeno. V teh okoliščinah je povsem razumljivo da je prišlo do nemirov.

Svetniki se lahko sklicujejo na to, da so bili legitimno izvoljeni, kar seveda drži, vendar so ljudje tudi legitimno povedali, da jih ne želijo več, pa svetniki tega glasu ne želijo slišati.