Ampak kot je dejal, to pač sodi v funkcijo ministra za finance. Nihče ne bi dal, vsi bi radi imeli, je dodal v pogovoru za Odmeve.

Nam lahko najprej pojasnite popoldanski zaplet okoli potrjevanja rebalansa, gre za usklajevanje pokojnin. Predsednik vlade dr. Cerar je dejal, da je šlo za nesporazum, ampak če poznamo politično delo in kilometrino predsednika DeSUS-a, lahko rečemo, da je bilo vse to pričakovano. Kako ste vi videli ta zaplet ali nesporazum?
Moram reči, da je bil samo eden izmed številnih v zadnjih petih mesecih. Če se spomnite, kako je bilo pri plačah, občinah, s posameznimi ministrstvi ... To je bil izjemno naporen proces, vsakdo je na svojem področju skušal dobiti tisto, kar je imel v preteklosti ali pa za kar je menil, da je nujno za njegovo področje. Seveda tega nisem pričakoval, te novice, da bo gospodarska rast v letu 2014 večja od 2,5 odstotka, so postajale vedno glasnejše v zadnjem času in od takrat očitno tudi pritisk upokojencev na DeSUS, da izpogaja, kar je bilo v koalicijski pogodbi. Nič posebnega, tako kot tudi drugje.

To je zdaj jasno. V letu 2016 bo, če bo v letu 2015 ugotovljena gospodarska rast nad 2,5 odstotka, sledilo usklajevanje pokojnin.
Dogovorjeni smo, da bomo iskali rešitve, da bo v letu 2016 do tega usklajevanja prišlo.

Vaš ministrski kolega, socialdemokratski obrambni minister Veber, je takoj zatem pristavil lonček in napovedal zahtevo po usklajevanju socialnih transferjev, če bo prišlo do usklajevanja pokojnin v letu 2016.
Normalno, tudi sindikati bodo postavili podobno zahtevo v povezavi s plačami. Seveda je treba biti pri tem enakopraven, da vsi participirajo, če gospodarska rast in razmere to omogočajo. In tukaj bomo iskali rešitev.

In vse to je prestavljeno na leto 2016?
Tako je.

Kje vidite morebitne pasti letošnjega rebalansa proračuna? Zdi se, da ste na zelo tankem ledu zaradi velike bližine maastrichtske meje.
Da, moram reči, da je bila prva zamisel 2,8 odstotka BDP-ja, zdaj smo bliže 2,89. Ampak smo si želeli iti, kolikor se je dalo, blizu trem, ker smo želeli, da javna poraba ne bi bila tako zmanjšana, da bi zmanjšala rast BDP-ja. Se pravi rast BDP-ja, ki je sorazmerno krhka trenutno, in če bi jo s prevelikimi stiskanji še dodatno omejili, bi bila lahko nižja, kot bi bilo potencialno. Mislim, da je to mogoče doseči, razen če eskalira grška kriza zaradi razmer v Ukrajini ali kaj podobnega. Takrat bomo morali, ko bo situacija jasna, ponovno proučiti, ali lahko dosežemo rebalans pod tremi odstotki primanjkljaja, če ne, sledijo nov rebalans ali ukrepi, ki so na voljo ministru za finance.

Zagovarjate naložbeno naravnanost proračuna, opozicijski poslanci se s tem ne strinjajo. Na vas letijo kritike zaradi rezov v visokem šolstvu, šolstvu, raziskovanju, pri policiji. Kako kot državljan in profesor ekonomske fakultete, človek, ki želi imeti varno državo, gledate na te očitke?
Da, seveda. Poslanci mi na eni strani očitajo, da so davki previsoki, na drugi strani mi očitajo, da so premajhni izdatki. To je funkcija ministra za finance. Nihče ne bi dal, vsi bi radi imeli. S tega položaja moraš poskusiti doseči neki optimum. Zavedati se moramo, da nam je od leta 2008, ko se je začela kriza, BDP padel in so se zelo zaostrile razmere na posameznih področjih. V teh razmerah najti neko ravnovesje je zelo težko. Z vidika naložbenih izdatkov, ki se zelo povečujejo, je logika preprosta: delili si bomo lahko več in si več privoščili, tudi na področjih, ki so ključna dolgoročno, kot so šolstvo, visoko šolstvo, raziskave in razvoj, ko bomo imeli večji BDP. In tega bomo imeli, če bomo naložbeno zelo aktivni, ker to najbolj povečuje BDP. Precej smo dodatno namenili tudi za materialne stroške, sedem odstotkov več, tudi to naj bi podprlo rast. Višja rast, tudi več za vsa ta področja, ki ste jih našteli.

Zaradi velike odmevnosti vprašanja: kolikšen del proračunskih prihodkov prinaša privatizacija?
Nobenih. Privatizacija pomeni, da ko prodamo določeno podjetje, uporabimo denar, da poplačamo dolgove, ki jih ima država. Pri večini gre 90 odstotkov za dolgove (razen pri Zavarovalnici Triglav, če jo bomo kdaj prodali), 10 odstotkov pa za demografski sklad, ki bo ustanovljen.

Recimo prodaja bank. Kako gledate na to, tudi ob očitkih, da so bile slovenske banke prekapitalizirane? Recimo problem NKBM-ja, ki naj bi se prodajal, pa se zdaj očitno še nekaj časa ne bo.
O tem nič ne vem.

Težave so pri tem.
Pri vsaki prodaji so takšni in drugačni zapleti. Moramo se zavedati, da smo ob tem, ko smo dokapitalizirali banke, morali sprejeti določene zaveze, ker je to državna pomoč. In te zaveze so pri NKMB-ju bile, da je treba banko privatizirati do konca leta 2015. Tako je bilo tudi pri NLB-ju, čeprav je bila tam delna privatizacija, ter pri Abanki in Banki Celje. Če tega ne naredimo, lahko Evropska komisija določi nekoga, ki bo banke prodal po prvi ceni, ki jo bo dobil.

Domnevam, da že zdaj pripravljate proračun za leto 2016. Kakšen bo?
Drži. Začnemo takoj pripravljati proračun za leti 2016 in 2017. To bo nov izziv. Edina razlika od 2015 bo, da imamo veliko več časa. Precej ukrepov, ki smo jih v preteklosti sprejeli, je zelo kratkoročnih, za eno ali dve leti, in ne bomo si mogli privoščiti, da jih ne bi podaljšali oz. na drug način te ukrepe sprejeli. To se imenujejo strukturne spremembe, kar pomeni, da bodo morale biti dolgoročne, trajne.

Kakšna bo struktura tega proračuna v primerjavi s tem, ki ste ga sprejeli danes?
To je malo zgodaj. Trenutno vam na to vprašanje še ne moremo odgovoriti.

Naša naslednja tema bo mučno dogovarjanje z Grčijo okoli nadaljevanja programa pomoči. V delu domače javnosti ste bili deležni tudi očitkov o "bolj nemški drži od Nemcev". Kako ste danes spremljali dogajanje v Bruslju?
Kot veste, bi moral biti v Bruslju, vendar je rebalans proračuna v parlamentu, to vsakdo razume. Moja državna sekretarka Irena Sodin je tam in me sproti obvešča ...

Glede mojega stališča do Grčije in grške krize bi pa želel povedati to: tu je neka zgodovina, ki ima že dolgo brado. Ko sem bil prvič finančni minister, smo na vsakem sestanku Ecofina dobili poročilo Eurostata o Grčiji in vsakič je bilo poročilo, da ima večji primanjkljaj, kot je bilo prvotno načrtovano. Skratka, šlo je za zelo lažno prikazovanje, kaj se dogaja v Grčiji. Moje zaupanje do teh podatkov v tistih dveh letih je bilo zelo omajano. Mi smo bili ob tej krizi zelo solidarni. Dali smo 2,7 BDP-ja, Nemčija 2,2. Moje načelo je, ne dati ribe, temveč nauči ribariti nekoga. Če smo dali ta denar za pomoč, pričakujemo, da bodo izvedli vse ukrepe, ki bodo Grčiji omogočili, da bo postala konkurenčna in uspešna.